križarjenje po zahodni triglavski steni

S spominom na ponesrečenega Pavleta pred očmi. še dolgo ne bo zapustil teh sten. vsepovsod je bil. če bi imela njegove skice ne bi tavala proti vrhu kot dva slepa deževnika. vstopila sva v Šlosarsko, s cmokom v grlu ob spominu na lanskoletno preklinjanje Valičeve naveze. Zgrešila sva že takoj in pristala v Pandorini skrinjici. Prečka v levo naju je sicer vrnila v Šlosarsko, a samo za en raztežaj. Tokrat sva se pošteno namučila v petdesetmetrski prečki, da sva lahko potem zašla v Srebrno stezo. Po resnici, nihče od naju ni poznal niti koščka stene med Zahodno zajedo in Vizjakovo. Sva se pač po svoje prebijala proti robu. Samo zadnji kamin je zagotovo pripadal Ljubljanski, tega sem se spomnil iz ene galerije. Pred nočjo sva izstopila, markacije ob poti so naju pozdravile. Gore so bile tako mirne, modrikaste in poslavljajoče, da sva sestopala čisto tiho, po prstih. S in P