Hornova smer v Jalovcu

V četrtek smo si Andraž, Nikola in moja malenkost pretegovali prste v 700 metrski steni Jalovca, ki je mene osebno že drugič navdušil z vso svojo, hmm, kot nekakšno krušljivo kompaktnostjo. Tečajnika sta se borila do konca, jaz pa tudi. Po več kot polletnemu skalnemu počitku, sem spet nekako našel svoj grif.. Pa še to: po povratku v dolino sem bil deležen neustavljive tečajniške dobrotljivosti: najprej pivo v Tamarju, potem večerja v Kranjski gori (krožnik za dve osebi, ki je bil v bistvu za štiri ter polovico porcije purana v orehovi omaki), da o brezplačnem prevozu niti ne govorim. Na koncu mi je bilo že malo nerodno..