Bioraziskava štantumuhc

Vstati se nama ni dalo, plani so bili dani na stran, ob 8:30 ob kavi se odločiva, da pa vseeno greva proti Logarski. Pol ure kasneje štart iz Ljubljane. 10 eur za vstop v dolino. Vse polno kot pričakovano na praznik in lep dan. Dostop med 11 in 13 v vročinskem valu, da ja ne bi bilo preveč uživancije. Okrešelj sedaj na polno deluje? Pijača, hrana in spanje?

Ob enih pod steno, ob dveh vstop v smer. Kam izginila ena ura? V premagovanje snežišča pod vstopom. Plezarija je bila z vsakim metrom bolj užitna, stene se še niso otresle zimskega šodra. Alja pa je odkrija svoj novi poklic, čiščenje sten d.o.o.

V smeri sva bila sama, pred vstopom sva videla eno navezo v sredini Vzhodne smeri. Igličeve še nisem plezal zato sem bil prijetno presenečen nad kvaliteto plezanja v zgornjem delu, plošče IV in raz naprej. Usput sva pobrala pozabljen štant, komplet z dvema še svetlečo-novima matičarkama.

Po štirih urah miganja sva bila na vršnem robu stene. Vreme je postreglo oblačnost brez neviht, idealne razmere za plezanje v vročinskem valu. Sproščen sestop ter kopanje v izviru Savinje. In ob 22ih sva v baru v Lučah še uspela kufe dobit. 

Po posvetu z ekipo, ki je plezala v Julijcih, smo ugotovili, da se nekaj čudnega dogaja s štantmuhcami. Kakšen biolog bi se lahko lotil raziskave kaj se dogaja s populacijo naših brnečih spremljevalk. Bilo jih je namreč neznosno veliko. Personal space jim je abstrakten in fiktiven koncept. Detajl s štantmuhco v ušesu je posebne sorte izkušnja, acquired taste.

Taki praznični plezalni dnevi za nas, ki v petek nismo frej. Upam, da ste ekipa v Dolomitih frej neviht!

P.S.: @Marko Volk prav si imel glede aklimatizacije, top je.