Ta veseli dan ali prva poizpitna

V četrtek na popravcih se zmenmo za plezanje v nedeljo. 

Po vsem pregovarjanju in odločitvah sva bla z Lovrom v soboto zjutraj v avtu obveščena, da je za smer Bence Grohar premalo novejših informacij, da bi se podali na to avanturo. 

1. lekcija: izbira smeri ni mačji kašelj

Mičo se odloči za Kranjsko poč.

Js: Mičo, sam ta je navrtana 🥺

Mičo: se da tut brez svedrov

*veselje*

Parkiramo na 2. ovinku pod Vršičem in peš do Vratc. Z Lovrom sopihava že po 5 minutah. 

2. lekcija: kondicijo se bo dalo še precej izboljšat

Ker Lovrotu na poti postane slabo, se odloči, da raje obrne. 

3. lekcija: za hrano in pijačo je treba poskrbet dan prej 

Z Mičotom nadaljujeva, ustaviva se sredi melišča tik pod snežiščem. Gledam to ogromno steno in se sprašujem, če sploh uživam v tem 😂 Kot Mičo rad reče: "alpinizem je eno samo trpljenje"

Hvala bogu imam v teh primerih spomin kot zlata ribica, ker ob vseh lepih razgledih in miru v steni vedno zanemarim to trpljenje in mi ostanejo samo dobri občutki. 

Ker je bil vstop v smer še v snegu, sva začela po desni, pa potem prečko v levo, da sva prišla v smer. Potem 3 cuge dejanske smeri, ki je vključevalo kobacanje in vzdihovanje v kaminu (moje, seveda). Na 6. štantu se je Mičo zagledal v kamin od smeri Tandara Mandara, ki mu je bil tako všeč, da si je po poti žvižgal in prepeval. Fotk ni, ker "še ta instagram mladina ni več to, kar je bla" (ne vem na koga je to letelo 😂).

Pa še kaj lepšega, ko se tak cug zaključi z res lepim štantom. Od tu sva šla se en cug po grebenčku gor dol, in na koncu še izstop iz smeri. 

Na vrhu je Mičota pričakalo največje razočaranje dneva, ko sem iz ruzaka potegnila Katjesove zajčke in ne Pedrotov. Dragi sošolci, polagam vam na srce, da kupite slednje. 

Še pomembna stvar za zapisnik - v smeri je par svedrovcev, ki sva se jim spretno izogibala. Fotka v dokaz. 

Pri sestopu sva pohitela, Mičo še mal bolj, js pa po melišču vseeno malo bolj previdno, ker si gležnje najraje zvijam na lažjih dostopih ali celo na ravnih tleh. 

Kaj smo se še naučili?

- v Erjavčevo se ne hodi na pir; al Tičarjev dom al pa Koča na Gozdu 🫡

- cvileče žuželke se imenujejo štant muhe 

- najtežja stvar v alpinizmu je obračanje, ampak če pijemo pir, potem smo se prav odločl

- časovnice se bo dalo še izpilit (ampak glede na to, da nas je dež pral med vožnjo domov, je blo nekaj že prav zračunano 😛)

To je to, gremo dalje :)