Katastrofularen dan v Beli Peči ali spet sva se imeli 100/10?

V soboto, 30.5., sva se z Ano navdušeno odpravili v Belo peč, kjer sva imeli ogledane 3 smeri. V najinem stilu se res nisva obremenjevali s tem, koliko jih bova dejansko preplezali. Ker naj bi dostop človeku vzel le 15 minut, hkrati pa najin običajen tempo ter orientacija nista ravno olimpijska, se odločiva za odhod iz Ljubljane ob 7.30. 

Na parkirišču sva okoli 9h in že pošteno zbujeni, saj, kot bi rekla Ana, makadamska pot sploh ni bila nedolžna. Vmes naju je čakala tudi rampa, kjer sva morali pri kmetiji 4€ (v kovancih!) odšteti za dva žetončka, ki sta nama omogočila nadaljevanje avanturistične vožnje do parkinga ob cesti. 

Hitro sva se odpravili proti steni in  že takoj zgrešili pravo pot. Dostop sva si tako konkretno podaljšali, malicali pa že pred vstopom v prvo smer. 

Pod steno se nahaja spominska plošča Jožeta Rozmana, ob njej pa skrinjica s podrobnim vodničkom za lažjo orientacijo in iskanje pravih smeri.

Ker je teh veliko in ker so zelo blizu druga drugi, sva prvi raztežaj začeli v smeri desno od ogledane Katastrofule, nato pa rahlo prečili v pravo smer. Ko sva bili končno tam, sva v plezariji uživali, z nama pa so neskončno uživale tudi t.i. muhe štantarce. Smer je gosto navrtana, vmes pa je tudi veliko zabitih klinov. Ljudi je bilo malo, dolgo sva bili v skoraj popolni samoti.

Odločili sva se za sestop, ki nama je spet vzel ogromno časa, saj tistega, ki je narisan v vodničku, nisva našli. Izgubljanje je bilo očitno rdeča nit najinega plezalnega dne. Če se kdo odpravlja tja, prilagam sliko table, pri kateri se začne dostop, tiste, ki sva jo midve opazili šele ob odhodu domov. 

Se še vrneva in upava, da se takrat manjkrat izgubiva. 

Plezali: Ajda Samec in Ana Kodrič

Katastrofula, 4a, 100m