Tisa ti materina

Nikoli me ne izuči, da ne glede na to, kako vestno in natančno zadeve planiraš, ti slej ko prej nekaj prekriža načrte. Tokrat je bil to zvin gležnja, zaradi česar se z Anžetom nisva odpravila na načrtovan trip v Albanijo, tako da sva, čim je oteklina začela plahneti, na hitro zimprovizirala preostanek dopusta: Biokovo – Paklenica – Crikvenica.

V Biokovem sva imela željo prvi dan za ogrevanje splezat smer Shuttle (5b+, 215m), v naslednjih dveh dneh pa se lotiti kakšne lažje šestice. No, tudi tokrat ni šlo ravno po planu.
Opirala sva se na dva vodnička (eden od teh je v naši online knjižnici) in po Tjašinem priporočilu iz njenega lanskega poročila predvsem na spletko Plave gore. Kot priporočajo lokalci, sva parkirala v vasi Baškovići in se peš odpravila pod Borovac. Začnemo na skrajni desni strani Malega Borovaca, zato nam pogled na dostopu ne pride kaj dosti prav, da bi si že med hojo lahko ustvaril kakšno dobro predstavo, kje kakšna smer poteka.
Po dobri uri sva prišla do ovinka razdrapane makadamske ceste, kjer je bilo parkiranih par kombijev, midva pa sva se po makadamu namenila naprej in se po edini logični potki podala pod steno. Ta stezica je vrisana celo v Mapyjih in je precej radodarna z možici, pripelje pa pod steno precej na desni strani Malega Borovaca – nekje pod smer Sretan rođendan Roberto. Po kar dolgotrajnem tuhtanju (ker je pogled pod steno pač precej drugačen kot to, kar človek gleda na vrisih), kje točno sva, skleneva, da morava bistveno bolj proti levemu delu stene. Tej sva po kar sitnem terenu sledila lep čas in pridno nabirala višince, vmes pa hrabro lomastila čez tise – posledice tega nespametnega početja so se pokazale zvečer, ko sva bila vsa pikasta, rdeča in bi si zaradi srbečice najraje slekla kožo.
Kakorkoli, teren je postajal neugoden, kakšen lažji skok sva poplezala, na neki točki pa sva sklenila, da naprej ne bova več rinila, da se ne bi zaplezala (najino vodilo je bilo, da morava znati splezati tudi nazaj dol). Na neki terasi si privoščiva pavzo z malico, analizo in bolj po ziheraško skleneva, da plezanje za danes opustiva (predvsem zaradi moje utrujenosti, manka vode in ker je sestop po smeri v celoti abzajl, dan pa se je že prevesil v popoldne). Potem pa se je, kot kakšna fatamorgana, izza skale pokazala Tjašina glava in skupaj smo ugotovili, da nisva bila več daleč od smeri, vsekakor pa sva bila že previsoko. Ko sva sestopala, sva si ob misli, da tudi kondicijsko-orientacijska tura ni nič slabega, še z vseh drugih zornih kotov ogledovala steno.
Naslednji dan sva se, da sva si prihranila uro hoje iz Baškovićev, do tistega makadamskega ovinka dokaj adrenalinsko pripeljala z avtom. Po poti sva se peljala mimo dveh ramp, ki sta bili odprti, a sodeč po poročilih drugih plezalcev temu ni vedno tako. Ko sva zategnila ročno, naju je nek lokalec okaral, kako »na komot« sva in da se sicer štarta iz vasi. No, pa naj bo človek potem pameten, kaj je bolje in kaj prav :)
Par izmenjanih besed kasneje sva spet koračila v breg, tokrat naravnost gor od parkirišča po markirani poti za Borovac, na odcepu proti oknu (»kamenita vrata – oko«) pa sva se usmerila levo in kmalu stala pod vstopom za Superpanoramiko (gurtna v skalnem ušesu nad skalnim skokom, ki se ga lahko posolira).
Prvi raztežaj je 6a, kjer sem zaradi svojih centimetrov imela nekaj težav, v nadaljevanju pa je smer lažja, čeprav tudi kakšna petica ni bila najbolj prijazna. Smer je navrtana, kljub temu pa zahteva še nekaj lastnega varovanja. Konča se na vrhu tega, kar avtorja skice imenujeta »Najmanji Borovac«, ki nudi prekrasne poglede, čisti mir in uživanje v biokovski divjini. Ko se po desni spet prebijemo skozi našpičene tise, pridemo na označeno pohodno pot (slednjo se vidi že z vrha), po kateri sestopimo.
V enem izmed vodničkov piše tudi, da je prenočevanje pod steno idilično in glede na ravne jase v pravljičnem borovem gozdu bi se kar strinjala – ni pa v bližini seveda nobenega vodnega vira. Glede legalnosti tega početja pa tudi lahko predvidevate, kako je… :)

V naslednjih dneh sva frikala v Breli (krasno plezališče), uživala lepote nacionalnih parkov in obiskala neobljudeno Paklenico, kjer sta nama bili ob dokaj kisli vremenski napovedi namenjeni dve smeri. Komentarja vredna se mi zdi Piksi in Diksi, ki z majlončki in gurtnami v večini svedrovcev po mojem mnenju ne opravičuje svoje lahke ocene, zaključek smeri pa je prav bedast :) Priporočam je ravno ne, če pa se bo kdo vseeno podal vanjo, je izstop po koncu smeri gor čez skok in desno po polički (midva sva ostala kar lepo navezana) in abzajl malo na »oče naš« na šopek prusikov. Pri reševanju štrika, ki se je seveda zataknil nekje pri vrhu, naju je opazovala koza, zleknjena na bližnjem skalnem bloku in prežvekujoča svojo malico. Prav zanima me, kaj si je mislila.

Nekoliko nepotešena sva se na poti proti domu ustavila še nad Crikvenico. V Klamaruši sva zlezla Asparagus direkt, krasno smer bolj »hribovskega filinga« s sitnim ozkim previsnim kaminom in krušljivo skalo na lažjih delih. Svedrovci so tam, kjer jih najbolj potrebuješ, sem ter tja je moč ugledati kak star klin, sicer pa smer ni tako radodarno opremljena, kot bi človek utegnil sklepati po skici. Sidrišče se povsod uredi na en svedrovec in lastna varovala. Smer se mi je zdela orientacijsko nezahtevna, zaradi trenja pa sva midva dva raztežaja skrajšala, tako da sva plezala malenkost dlje. Na vrhu se je treba prebiti čez gozd (tu hvala bogu vsaj strupenih tis ni bilo na spregled, strupnike je pokazala samo ena zajetna kača), potem pa pridemo na uhojeno pot, ki nas pripelje nazaj praktično do parkinga.

Če sva se tekom dopusta, predvsem v Biokovem, spraševala, če sva samo midva tako zmedena, sva naknadno ugotovila, da definitivno nisva bila edina, ki sva imela tu težave z orientacijo. Raziskovanje je neizbežen in lep del alpinističnih avantur, verjetno pa se vsi strinjamo, da je namen ferjanovskega druženja in poročil tudi deljenje informacij. Te sem o Biokovem malo pogrešala, tako da je tole poročilo nekoliko daljše in upam, da polnejše za kakšno uporabno informacijo. Za naju je bila izkušnja sicer super in dopust v polnosti izkoriščen, v Biokovo pa se zagotovo še vrneva – imamo še nekaj neporavnanih računov :)

Plezala Anže Dolinar in Simona Nahtigal:
- 3.5.2026: Superpanoramika, 6a, 200m
- 6.5. 2026: Piksi in Diksi, 5a, 100m
- 8.5. 2026: Nosorog, 4c, 150m
- 9.5. 2026: Asparagus direkt, V+/IV-V, 220m