Svedrček ta kratkih

Pa naj bo namesto lojtrce domačih tale nabor spod mojih plezalk splezanih smeri “svedrček ta kratkih”, četudi se vmes morda znajde kakšna nenavrtanka. 

nedelja, 29.3.
Obetalo je, da se bo huronski veter polegel. Še več - za njim naj bi ostale zgolj blede sledi v obliki občasne sapice. Sneg v gorah še trmasto vztraja, čeprav so mu dnevi neizbežno šteti. Greva midva raje kar nekam v golo skalo, pa brez hlastanja za kakšnimi presežki. V najinem stilu pač. 
Za obtolčenega Scenica v Boljuncu komaj najdeva prazen parkirni prostor. Vsepovsod se namreč nabirajo skupine s pohodniškimi nahrbtniki in takimi šopi oljčnih vej, da je moralo biti kar nekaj nedolžnih oljk hudo oskubljenih. “Lej, cvetna nedelja je,” rečem. “Verjetno grejo na romanje do tiste cerkvice Marije na Pečeh.” Midva pa bolj brezbožno stopiva na poznano dostopno pot do sektorja Počivenca. Obideva novembra splezani Levo v ploščah in Spigolo verde in zakoračiva malo višje v breg, do vstopa v Mirabilis. Če sem nazadnje še zapisala, da v Glinščico ni treba vlačit klinov, je Anže tokrat rekel, da bi se počutil bolje, če bi imel kakšnega na pasu. Smer ni navrtana, z izjemo enega svedrovca na vrhu Comicijevega grebena, ki ga lahko uporabiš za zadnje sidrišče. Jaz sem se tudi temu izognila s svojo megagurtno, dolgo štiri metre, ki jo veselo kot lasso mečem okoli vseh skal in se ne obremenjujem preveč, če kak klin ali sveder izpustim. A vrnimo se nazaj na vstop v smer. 
Ta je, kot vse v tem delu doline, jasno označen in “nesfaljiv”. Prvi raztežaj je uživaški, štant pa kje drugje kot na drevesu. Med plezanjem se mi znanka z drugega ferajna iz sosednje smeri dere, kaj plezam, ker nima pojma, kam naj bi šla ona. A najine glasove veter, ki se ni kaj prida umiril, odnese nekam po svoje. Z Anžetom narediva hitro primopredajo, da on zleze detajl smeri, za katerega še danes nisva prepričana, ali sva ga zlezla ali obšla, vsekakor pa najina varianta ni bila nič lažja od tiste v opisu obljubljene petice. Vrv je kar plapolala po zraku in ko sva na vrhu zagrizla v sendvič, sva kaj hitro sklenila, da je bila to edina smer za danes, ledeni sunki nama res niso bili v pretiran užitek. Med malico se nama pridruži še kozja družinica z radovednim malim kozličkom na čelu. Glasno meketanje naju spremlja dobršen del sestopa. Ko v boljunškem lokalu Anže brez problema naroči pivo, jaz pa z mučno in dolgotrajno pantomimo komaj izprosim čaj, se nebo odpre, sonce začne pripekati, o kakšni burji pa ne duha ne sluha več. No ja. Če si lahko sposodim Brdijevo modrost, vedno je bolje bit pripravljen in nekam it, kot pa nič planirat in zamudit priložnost. Tako nekako naju je s Kristijanom na prav nič obetaven, rahlo deževen večer bodril lani v Dolomitih, naslednje jutro pa sem še pred šesto uro pred šotorom zaslišala vesel “Sissi! Sprememba vremena! Gremo!” in sledil je vzpon na prekrasen Hexenstein. Na koncu smo v kombi sicer posedli premočeni do gat, a vzpon je bil uspešen in lep, kavica in štrudelj v nagnetenem bližnjem lokalu pa sta nas tudi hitro pogrela. 

sobota, 11.4.
Nedolgo za tisto le na pol izkoriščeno cvetno nedeljo se spet znajdem v Val Rosandri, tokrat v Andrejevi družbi. Po pridigi neke lokalne Višje Pravičnice, da moramo tujci plačat parkirnino (kar sva olikano storila, še preden sva iz prtljažnika začela zlagat opremo) se usmeriva na meni zdaj že zelo poznano pohodniško pot, ki vodi do Plošč in Počivence. Najprej se lotiva Spigolo verde, ki sem jo jeseni splezala že z Anžetom, a ker je smer tako luštna, nimam čisto nič proti ponovitvi. Tudi Andrej se strinja, da je krasna, ob Comicijevem spomeniku na vrhu pa se izmenjaje sprašujeva, katere smeri bi se še lotila in ali naju bo na parkirišču čakal pajek, preluknjane gume ali kaj tretjega. Mater, res sva mogoče za kakšno uro premalo plačala parkirnino. “Nič, zdaj je, kar je,” si rečeva in sestopiva do vstopa v Navus. Požvečiva par bombonov in sva že spet v steni. Skici in opisu skušam vestno slediti in v neki plati sama sebi prigovarjam, da “daj no, tole štirico boš pa ja zlezla naprej,” nakar ugotovim, da sem v bistvu podaljšala svoj raztežaj in zlezla detajl. Opeharjen Andrej se mi pridruži na sidrišču, ki ga, kakopak, naredim okoli nekega drevesa, potem pa mu prepustim plezanje naprej. V smeri se malo namerno, malo pa tudi ne, izogibava svedrovcem in vadiva postavljanje svojega varovanja. Kot vse smeri v tem delu se tudi ta hitro konča, a za spomladansko vplezavanje je to, vsaj kar se mene tiče, kot nalašč. Menda je Glinščica navdušila tudi nekatere druge najine sošolce… :)

ponedeljek, 27.4.
Plan prazničnega dvotedenskega potepanja po Albaniji je šel, skupaj z Anžetovim gležnjem, po zlu, tako da spet obrnem telefonsko svoje najljubše naveze. Z Andrejem se malo ozirava proti primorski, v steno Čavna, pa potem višje v Alpe proti Koglu in južni steni NŠG-ja, naposled pa se odločiva za nekaj vmes. Greva na Ratitovec, po poti pa Anžeta pustim v Železnikih za srečanje kluba poškodovanih gležnjev. Preskočiva jutranjo kavo pri Kekcu in se zapeljeva do Torke in se oprtava z vso težo (še na dostopu nisva dokončno odločena, kaj bi plezala, ponujajo se namreč navrtane smeri in nekaj lažjih neopremljenih), tako da hrabro in v mojem primeru tudi precej zadihano v nahrtnikih nosiva precej železja. 
Pod steno B sektorja (po opredelitvi lokalnega vodnička, na katerega se opirava) srečava par ljudi in na hitro se zmenimo, kaj ima kdo plan plezat, tako da se midva kar za ogrevanje podava v Avrikelj. En nahrbtnik se odločiva pustiti pod smerjo, saj se bova tako ali tako še vrnila. Andrej se na moje veliko olajšanje javi za prvi raztežaj. Sama sreča - ko gledam tega fanta, za dve glavi in pol večjega od mene, kako v steni zraste še za nekaj centimetrov, da doseže oprimke, se mi kar malo stemni pred očmi. Ker je detajl takoj na začetku in se pač ne morem raztegniti kot moj soplezalec, mi ne preostane drugega, kot da se potegnem za komplet. Jebiga, sem tisti V+ pač spremenila v A0. Še nekaj gibov mi predstavlja precejšnji izziv, potem pa nastopi nekoliko lažji svet z več (dosegljivimi) oprimki. Na poti do sidrišča skoraj stopim na lobanjo neke preminule zveri, ki se na vrhu tiste petice zdi kot dobra karikatura, da bi tudi mene že na začetku skoraj pobralo. Na varovališču med menjavo opreme razvijava teorije, kaj počno ljudje v tako majhnih zaselkih, kot je Torka, ki na videz premore le dve hiši, ki stojita sumljivo tesno druga ob drugi. Drugi raztežaj mine brez posebnosti, v zadnjem sledi par gibov navzgor, pa čez, pa gor čez previsno štirico do “tukaj je vpisna skrinjica, pa zgleda, kot da se je nekdo zihral nanjo!” Na vrhu smeri s pogledom na pohodno pot čez Povden uživava v misli, da nihče iz tiste trume ne ve, da sva le streljaj stran dva, ki uživava popoln mir. Debatirava o vsem možnem, še največ pa o kvantni mehaniki (brez heca). Po malici sestopiva po pohodni poti in razmišljava, ali bi se s klini spravila nad kakšno obskuriteto, na koncu pa pade odločitev za Spominsko Mirana Čerina. 
Podam se v vertikalo in se poleg svedrovcev navdušujem nad čvrsto skalo, zatikanjem metuljev in mnogimi skalnimi ušesi. Andrej je smer v tečajniški dobi že plezal in se je celo pot humorno navduševal, da je to smer, ki ti zares prisluhne. Uživam v nameščanju lastnega varovanja, do trenutka, ko s to vajo samostojnega plezanja sama sebi ne naredim toliko trenja, da se komaj privlečem do sidrišča.  Sonce žge kot sredi julija kje v Dalmaciji in medtem, ko si Andrej na pas obeša komplete in frende, nase flozam sončno kremo. Križanca med kaminom in zajedo na desni Andrej spleza spet razkrečen in najde izhod nekje na desni, sama pa se s tehniko gosenice stlačim ven kar naravnost navzgor. Ravno, ko priplezam do dveh klinov, več kot očitno namenjenih za sidrišče, moj soplezalec nedaleč stran reče: “Mislim, da sem sfalil štant. Ampak pridi pogledat, tole je bolje kot katerikoli svedrovec!” in res zagledam skalni blok, okoli katerega je elegantno zavita dolga gurtna in prasnem v smeh. “Pa res,” se smejim medtem, ko si ogledujem zadnji raztežaj. Ta je pravi užitek, čedna štirica in še nekaj krasnih ušes in že se spet znajdem pri vpisni skrinjici. Andrej takoj opazi padalca, ki začne loviti termiko in izusti neko gorenjsko kletvico, saj je bil v njegovem prvotnem načrtu polet z Ratitovca, mene pa bi čakala meditativna solo hoja nazaj do avta. O sedežih, pasovih in “tangicah” mi je že na zadnji skupni turi razložil vse, zato mi tokrat začne razlagati druge padalske cake. Pogledujeva na uro in skleneva, da je še čas za flancat v zdaj že neobljudeni Krekovi koči. Klepetava o vsem, o čemer je klepetati vredno, in kmalu se znajdeva pri moji osamljeni škodi na ovinku ceste pred tistima dvema hišama v Torki. Nazaj grede od lokalnih legend izveva še za sestopne bližnjice in ugotoviva, da je bila najina tura tudi malo nebodigatreba kondicijske narave. Nič za to. Dan je bil v polnosti izkoriščen. 

Plezali:
- 29.3.2026 Anže Dolinar & Simona Nahtigal: Mirabilis, V/III, 100m
- 11.4.2026 Andrej Zupan & Simona Nahtigal: Spigolo verde, IV+/III-IV, 100m in Navus, V/IV, III, 100m
- 27.4.2026 Andrej Zupan & Simona Nahtigal: Avrikelj, V+, 120m in Spominska Mirana Čerina, V, 120m