Prvomajska Paklenica

Prvomajska Pakla.

Prej aprilska, saj so se nekateri, zaradi želje po čimveč plezalnih vzponih, v Paklenico podali že v nedeljo. Drugi smo kapljali cel teden. Zebo pa v soboto zgodaj zjutraj za dva dni kar z avtobusom, za kar si je prislužil tudi medaljo za požrtvovalnost.

Plezali smo vsi; nekateri več, drugi manj. Najbolj zagret plezalec je bil zagotovo Mičo, ki smo ga tečajci izželi do zadnjih atomov moči. Na naše veselje je Mičo odobril, da so Rok, Mark in Marko v steno peljali svoje prve tečajniške naveze (soundtrack v ozadju »Like a virgin«). 

V kanjonu Paklenice so odmevali vzkliki »Rašicaaaaaa«, »hrenovkeeeee«, »maš toooooo«, »šc kača, šč«, občasno pa je lovil tut radio Eva, za kar se vsem slušalcem soplezalcem zahvaljujem in hkrati opravičujem, ker mute tipka ni delala.

Najbolj pa so bili lepi trenutki, ko smo se konec dneva prijetno utrujeni vrnili v Pekota, si izmenjali plezalne dogodivščine in nasvete za naslednje plezalne podvige. Tečajci smo tudi vadili za izpite, igralo se je tarok, pogumni so se kopali, drugi pa poležavali v visečih mrežah. V četrtek smo v okviru neuradnega ferajna preverili, kakšno je vreme po Sloveniji, kaj se trenutno seje po setvenem koledarju, prebrali dnevni horoskop ter nadaljevali z branjem poglavij erotične knjige, ki jo beremo že od Arcota (info za tečajca Markota: nadaljujemo na večer izpitov). Pekle so se palačinke, metali balinčki (obvezna oprema meter), igrala pantomima (največ časa smo ugotavljali, da Piškotek kaže kamelo (le zakaj?)). Pozno v noč je odmevala kitara...

Skratka, imeli smo se super fino fajn, domov smo se vrnili polni odrgnin in grint, ampak zadovoljni, nasmejani in polnih src. 

Na skupnih turah večkrat opomnim na ta moderni izraz čuječnosti in ljudi okoli sebe vprašam zakaj s(m)o hvaležni. In en večer, ko smo sedeli vsi skupi, sem se opomnila, da sem res hvaležna za ljudi ferajna in vse, kar smo. Nasmejani, navihani, zagnani (lahko nadaljujete v komentarjih ;P) in hvaležni.

Hvaležni alpinistom, SPjem in MPjem, ki so nas vztrajno vozili v stene in nas (no vsaj mene v tistem frdamanem kaminu Barbe antin) bodrili.

Paklenica se vidimo novembra.