Crast'Alva

En dan pred praznikom delavcev sva se z mladim Feliksom (AO Kamnik) odpeljala proti Pontresini. Pri Veroni v koloni zabila dve uri tako, da sva na koncu po devetih urah vožnje parkirala pri železniški postaji na vstopu v dolino Val Roseg. Med dostopom do Tschierva koče naju lokalca informirata, da je zimska soba zaprta zaradi skalnih podorov. Logike sicer dva balkanca nisva razumela, sva pa ravno tako spala v predprostoru zimske sobe, ki pa je bil odklenjen. Naslednje jutro sva pri dostopu do Fuorcla Prievlusa videla o katerem skalnem podoru je bilo govora; konkreten del pobočja je odneslo, skupaj z markirano potjo. Par ur kasneje sva vstopila na greben. Ves čas sva plezala simultano. Plezarija je bila lahka, prijetna, varovanje dobro, sneg ugoden tako da sva ob 15:30 stala na vrhu najbolj vzhodnega štiritisočaka naših alp. Zimska soba na Marco e Rosa koči je bila cel luksuz napram spanju na švicarskih tleh. Na zadnji dan naju je spremljala sreča v obliki napačne vremenske napovedi; namesto gostih oblakov sva imela cel sestop do Diavolezze šajbo tako, da je bila orientacija po ledenikih enostavna. Kokakola, Radler, espresso in liter vode po glavi na zgornji postaji z razgledom na Piz Palü ter zadnja gondola na passo Bernina ob zaključku smučarske sezone.

Zabavni utrinki ture:

Izjava švicarke, ki sva jo srečala na poti do Tschierva koče:” The winter room is closed. It is illegal to be here”

Med abzajli na sestopu v cugu našla zobno ščetko

Smučarji pod Diavolezzo, ko sva povedala kje sva bila:” Ohh, you were on the ridge! We were watching you on the descent. We thought you have lost your skis since you were walking”