Js ne vem kam se vozimo, ampak tale nadstrešek je kar velik!

Cilj vikenda: Vrniti Mifije bergle v bolnico na Jesenice. In tako začel je nastajat plan - kaj če bi izkoristili še poslednje ostanke zime v Alpah? Po dolgem premlevanju smo se v petek Mifi, Grega in jaz (Alja) usedli v avto in zavili proti Konigspitze po Mifijevo in Gran Zebruju po najinem z Gregatom. In glej ga zlomka - izvoz Jesenice zahod zaprt do avgusta (lepo prosim DO AVGUSTA). Ja nič, pot smo si podaljšali za dve uri zgolj za to ugotovitev.  Čas na navigaciji se nikakor ni krajšal – res nismo več vedeli, kam se vozimo. Je bil pa nadstrešek pred vstopom v Livigno res impresiven. Ko smo zapuščali Livigno, nas je carinik prosil, naj mu odpremo zadnje okno - le kaj si je mislil, ko je prvo zagledal bergle in nato plezalno opremo (pripravljeni ali pač?). Kot da še ta dolgi obvoz ni bil dovolj, smo pristali še na zasebni cesti v Švici in plačali drago uporabnino zasebne ceste.  Naposled smo bili nekje ob enih tik pred ciljem - dolino Forni. Tam pa znak z napisom - BY THE ORDER OF MAYJOR in v nadaljevanju, da je dolina zaradi požara zaprta. A veš kaj 600 kilometrov smo prevozili, šli čez štiri države - seveda bomo šli mimo ograje v dolino. Gas in dolge luči in že smo že udobno zleknjeni na parkingu. 

Zjutraj smo se počasi podali iz izhodišča v dolini (cca. 2100 m. n. v.) proti koči Pizzini. Cca. 600 višincev in dve uri, medtem pa se odpre krasen razgled na Gran Zebru. Sonce je zares pripekalo, in vročina brez vetriča nam je kar prihajala do živega. Na koči smo si privoščili odlično italijansko grapo. Grega je s šarmom “izgubljenega Američana” poskušal urediti prenočišče, a brez rezervacije ni šlo – turnih smučarjev je bilo ogromno.

Ostalo nam ni drugega, kot da v upanju na prosta ležišča v zimski sobi podamo proti Refugio Cassati (3269 m.n.v.). Nadmorska višina je počasi začela delati preglavice, sama pa sem imela probleme s splitbordom, ki tako rekoč nima robnikov - srenači bi prišli zares prav. Vseskozi pa nas je spremljal veličasten pogled na flanko Gran Zebruju. Fanta sta zrihtala ekskluziven zakup zimske sobe Alessandru Guasati (aka. dump). "to ni koča, to je smetnjak v Šiški!"... Vonj, miške, sredi koče luknje in stene, ki se komaj držijo. Resnično pristna izkušnja, kjer razgled odtehta prav vse. Po temeljitem razmisleku in večerji, in pogledu na buce, katerih podplat se je držal še zgolj zaradi vezi, se odločimo spremeniti cilj za naslednji dan. Na Gran Zebru bi se namreč mogli spustiti dobrih 300 višincev nižje in od tam nadaljevati po grapi. Z mehkimi buci pa bi to bil kar zalogaj. Odločimo se za cilj Monte Cevedale, kjer so široka pobočja kar vabila na turno smuko. Auf ob peti uri, in s težkim srcem odhod iz prekrasnega bivališča (not). Navezali smo se na ledeniško navezo in se odpravili proti vrhu. Tik pod vrhom so ledeniške razpoke, ki pa se jih da lepo obiti. Malo pod njimi smo si nadeli dereze in nadaljevali peš. Ob pol deveti uri smo že stali na vrhu Monte Cevedale (3796 m.n.v.). Z Gregatom sva se peš spustila še nekoliko nižje do ledeniške razpoke in nato smuk v dolino. Kar luštne razmere za aprilski čas. Na strmih delih je trda podlaga zelo lepo prijela. Spustili smo se vse do koče Pizzini na narezek, kljub temu da smo imeli v nahrbtniku hrane še toliko, da bi lahko oskrbovali prav celotno kočo. Od tam smo nato prismučali skoraj do doline. Ostalo nam je zgolj 10 minut hoje po makedamu do avta. 

Pot nazaj proti domu nam je ob dobri glasbi zares hitro minila (tokrat zgolj čez Italijo - imeli smo preblisk, da se skozi Udine podamo proti Jesenicam vrniti bergle, ampak naj raje to ostane izlet za drugič). 

Krasen vikend, dobra družba, ogromno smeha in vsaj zame ogromno novega znanja in izkušenj ob prvi alpinistični smuki (in težko srce parajoče spoznamje, da sta v nekaterih vidikih boljši dve dili kot pa ena)! Sam cilj kondicijsko ni naporen, saj so višinci zares lepo razporejeni preko dveh dni.