Velikonočno potepanje po Tirolski

Kot vedno v obdobjih prostih dni, se je tudi letos med velikonočnimi prazniki nabralo kar nekaj opcij za kvalitetno preživljanje časa ob alpinističnih aktivnostih. Po KA taboru v Chamonixu sem si že rekel, da zimo obesim na klin in se, letos še s posebnim navdušenjem, posvetim skalni sezoni. No… še enkrat več se izkaže, da se plani lahko spremenijo na bolje in še enkrat več sem zares hvaležen, da imam možnost spontanih odločitev. Z malo slabe vesti opustim misel na MŠK tabor v Arcu in v petek zjutraj nekoliko nejevoljno in zmedeno zapustim toplo posteljo ter z negotovostjo in nekaj pozabljene opreme začnem vožnjo proti Innsbrucku.

Blizu naselja Zams se popoldne srečam z Vitusom in v prijetnih pomladnih temperaturah splezava eno številnih večraztežajnih smeri v izredno lepi in kompaktni steni nad vasjo. Med plezanjem se večkrat spomnim Matkovega poročanja o plezalnem poletju v teh koncih in lahko popolnoma delim njegovo navdušenje nad skalo in stilom plezanja, ki ga ponuja.

Visoke temperature nama povzročajo nekaj skrbi glede plezalnega cilja za naslednji dan, vseeno pa v dobri volji počehariva na (za ta namen popolnem) parkirišču v vasi Ried. Naslednji dan najprej slabe pol ure dostopava s smučmi na nahrbtnikih, nato pa jih še za poldrugo uro prestaviva na noge in v rahlem sneženju prispeva na planino s katere se odpre pogled na Renkfälle. Ledena stena ponuja dober ducat linij na višini, ki omogoča ledno plezanje globoko v pomladno sezono. Odločiva se za sproščen dan in splezava najenostavnejšo varianto v zelo solidnih razmerah, dobrem ledu in družbi italijanske naveze v sosedni liniji. Proti poldnevu se počasi začne poznati učinek visokih temperatur in ko se po vrvi spustiva pod steno se med spontanim lomljenjem manjših kosev ledu strinjava, da smo mogoče ujeli zadnjo letošnjo priložnost za varno plezanje v teh slapovih. Zadovoljna se vrneva v dolino, po večerji pa vsak po svoje; Vitus domov, jaz pa na parkirišču počeharim še eno noč v pričakovanju naslednjih dni…

Anna – članica nemške Exped-Kader ekipe s katero smo letos jadrali in plezali na Norveškem je v teh koncih na pripravah za turnosmučarski del izpita za gorsko vodnico. Povabi me na večdnevno turo nekje na Tirolskem in naslednji dan kar med vožnjo do parka Stelvio na grobo definirava plan. Čez prelaz Reschen se zapeljeva v Alto-Adige in med ogromnimi nasadi jabolk nadaljujeva proti izhodišču v dolini Martell.  

Prvi dan se preko ledenika povzpneva na Zufallspitze in Monte Cevedale. Ker za svoje smuči nimam srenačev so prehodi mestoma nekoliko zahtevnejši, ko pa ne gre več si večkrat oprtam smuči in nadaljujem peš. Lahko rečem samo, da sem v teh dneh kar dobro povadil vse možne tranzicije med smučmi z/brez kož in derezami 😊 Dolg vzpon ter višina terjata svoje – dodobra zadihan prilezem na vrh in iskanje smučarskih prehodov prepustim strokovnjakinji, ki me mimo idiličnega mesta za malico popelje do koče Branca.

Naslednji dan se ne začne po planih… občutek je eden tistih dni, ko si rečeš, da je po treh stvareh, ki gredo narobe čas za obračanje. Najprej ugotoviva, da tudi bodočim gorskim vodnikom lahko ponagaja orientacija, čez slabih 15 minut pa ob pretirani samozavesti na lastni koži občutim kako mrzla je ledeniška voda. Sledim eni mnogih smučin med kratkim prehodom čez ledeniški potok, ko že skoraj na drugi strani popusti slabotna vrhnja plast. Na srečo se v vodo pogreznem samo nekaj čez kolena, v smehu se skobacam na drugo stran in za seboj iz vode potegnem še smuči. Preoblečem mokre cunje, iz pancerjev zlijem slabe pol litra vode in večkrat ožamem nogavice, ki pa jih sploh ne menjam, ker bi bile sveže itak spet takoj mokre. Stojiva na vetru in v senci ter ocenjujeva situacijo. Če gre karkoli narobe so mokri čevlji hitro lahko problem, ampak napovedan je lep sončen dan in strinjava se, da ob tretji najmanjši napaki ali neprijetni situaciji obrneva. Po uri vzpona med katerim večkrat pomislim, kako bi se situacija lahko drugače končala, z mrzlimi prsti dosežem sonce, ki dnevu doda prijetnejšo noto. Prilagodiva prvotni plan, še enkrat si ožamem nogavice, nato pa med raznovrstnimi komentarji skupin, ki so spremljali dogajanje na dostopu brez nadaljnih problemov doseževa vrh Punta San Mateo. Sledi izvrstno smučanje v dolino, popoldanski spanec na soncu in sušenje opreme, nato pa vroč dostop do naslednje koče Pizzini, da si za zadnji dan skrajšava čas do izhodišča in pot domov.

Nad kočo Pizzini se dviguje silhueta Gran Zebru (Königspitze) in hitro nama je jasno, da bo plan o enostavnem zadnjem dnevu splaval po vodi 😊 Preveriva razmere in po odlični večerji, udobni noči in obilnem zajtrku začneva vzpon. Prvo uro le stežka sledim normalnemu tempu, nato pa utrujenost popusti - preko razrite grape in uhojene gazi več kot polovico vzpona nadaljujeva peš in zadnji dan kronava v stilu imena doseženega vrha. Na žalost naju od izhodiščne doline poleg spusta s smučmi loči še prehod čez prelaz in zadnjih 500 višincev, ki v popoldanskem soncu še bolj pijejo energijo. Sledi še zadnji spust čez ledenik in že sva v dolini kjer v povsem poletnih temperaturah skozi krošnje borovcev vije topel veter in se zdi, kot da bi v zadnjih treh dneh vidno ozelenela drevesa in zacvetele jablane.

Za mano je še ena bogata izkušnja v kateri sem nabral ogromno znanja in poglobil navdušenje nad turno smuko, ki se je razvilo v zadnjem letu. Ugotavljam, da je poleg nabiranja kilometrine in učenja iz lastnih napak izrednega pomena, če se alpinizma lahko lotevamo z ljudmi, ki so izkušenejši, in/ali ki prihajajo iz drugih alpinističnih šol oziroma krogov. Včasih gre za majhne ideje in nasvete - način kako se organizirati, uporabljati in skrbeti za opremo, ali pa samo za debato o tem, kako se nam zdi najbolj varno udejstvovati v alpinizmu. Če v vsaki takšni interakciji povzamemo ali delimo samo kakšno malenkost, ki doprinese k varnosti ali prijetnejšim izkušnjam v gorah smo na dolgi rok dosegli svoje.

V zadnjem času imam precej mednarodnih interakcij z alpinisti in vodniki. Lepo je, ko na vsakem koraku ob omembi slovenskih korenin slišiš pozitivne komentarje. Slovenski sistem alpinizma je res lep – hvala vsem, ki iz ljubezni do gora in z investiranjem prostega časa pomagate, da se iz „nevednih ovčk“ (kot jih imenuje Mičo) razvijejo osebe, ki so sposobne varno in kompetentno delovati v raznolikih in kompleksnih situacijah v gorah.

Zams, Burschlwand, Pappilion mit Oberländer HG, 180m, 6a+

Klassischer Renkfall, 170m, WI4+

Zufallspitze (3757m), pristop; Monte Cevedale (3769m), turni smuk

Punta San Mateo (3678m), normalka, turni smuk

Gran Zebru/Königspitze (3851m), Ostrinne, turni smuk