Velikonočno frikanje v Arcu

Padla je ideja, da bi šli za veliko noč v Arco in nabralo se nas je 7 - tečajniki: Maja, Eva, Marko, Matic, moja malenkost, poleg še naš vodja Mičo in pa Erik. Maja in Eva sta nam v četrtek rezervirali apartma in hitro je prišel dan odhoda. Startali smo v petek po službah z dvema avtoma in prišli v večernih urah v vasico Bono, severno od Gardskega jezera. 

V soboto zjutraj smo se zbudili ob vonju kavice in glasbe, za katero je skrbel DJ Erik. Po zajtrku je napočil čas za prvo plezališče - Croz de le Niere. Z malo pristopa in manjši zmedi glede orientacije, kje je kateri sektor, smo prebili in večino dneva preživeli v sektorju C. Tam smo skupno splezali 8 smeri (težavnosti od 4 - 6a+) in kasneje še dve smeri v sektorju A. Ker smo vedeli da naslednje dni trgovine ne bodo odprte zaradi praznikov, smo se ustavili po nakupih za hrano in pijačo in pa seveda na en doličen gelato. Nato smo se v apartmaju pokrepčali z Majino odlično lečino čorbo in makaroni, dan pa zaključili z igranjem codenames, kjer se je razvila strastna debata kaj točno pomeni "zaobljeno".

V nedeljo nas je prav tako zbudil vonj kavice, ki nam jo je skuhal Erik. Po zajtrku smo se odpravili v plezališče Regina del Lago, kjer smo imeli malce težav z iskanjem parkirišča. Na koncu smo ga našli, vendar je z njim prišel tudi malce daljši dostop (na katerem smo tudi srečali kačo!). Plezali smo v sektroju C smeri od 5b do 6a. Stene so bile prijetno na soncu, pod steno pa drevesa, kjer smo si spočili v senci in napeljali viseče mreže. Iz smeri vrha smeri se nam je razprostiral čudovit pogled proti jezeru. Proti koncu sta se nam pridružila tudi Mark in Anže, ki sta splezala 6b v kateri se je preizkusil tudi Erik. Po plezariji smo se utavili na pijači in fokači ob jezeru kjer smo se tudi malce sprehodili. Večer smo zaključili za pašto in codenamesi, nekateri bolj vztrajni pa še z dodatno igro remija.

V ponedeljek, ki je bil naš zadnji dan, je bilo potrebno malo bolj zgoda vstati in to nam je uspelo ponovno z vonjem kavice in malce glasnejšo glasbo. Po pakiranju in pospravljanju smo se odpeljali do plezališča Zambana, ki je bil nekoliko manjši vendar malce zahtevnejši. Splezali smo nekaj 5-tk in 6-tk, Mark in Anže pa sta projektirala in splezala 7a. Plezališče je imelo odličen dostop (1 min - skoraj da ničelen), je pa bilo zelo na soncu tako da smo iskali senco med drevesi in mogoče malo manj splezali kot prejšnje dni.
Okrog 16. te ure smo se odpravili domov, kjer smo brez večjih cestnih zamaškov uspešno prišli v Ljubljano/domov med 20. to in 21. to uro.