Alpinistični tabor KA na Raduhi (Na Groh (a/o) tu).

Pretekli vikend smo se tri Rašičanke Alja, Maja in Eva udeležile tabora Komisije za alpinizem, ki je potekal pod Raduho, na Koči na Grohatu (gra na Koroškem neki uglavnem). Pri prijetnih 16 stopinjah smo se v četrtek nekoliko skeptično odpravile iz Ljubljane, a nas je ob prihodu pričakalo pravo zimsko presenečenje – okoli en meter snega. Po zboru na koči smo začeli s prvim predavanjem o plezanju v zimskih razmerah in tako uradno odprli tabor.

V petek smo se po zajtrku podali na prvo, bolj spoznavno turo, namenjeno osnovam gibanja naveze. Pod Lanežem smo morali najprej zgaziti pot, kar je bil kar lep izziv za tiste v ospredju, medtem ko smo zadaj pot utrjevali. Nato smo se navezali in nadaljevali po Hojnikovi poti, kjer smo vadili varovanje na telo. Sidrišča smo večinoma izdelovali kar v sneg na cepin. Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled na prekrasno Koroško in njene skrite kotičke (vsi so dobili brezplačen prikaz kaj vse obsegajo koroški hribovi😊(za to je seveda poskrbela naša zlata vredna korošica -written by Maja)). 

Po vrnitvi h koči so nas čakale štiri delavnice, osredotočene predvsem na lavinsko reševanje. Na prvi postaji smo s sondami preizkušali različne zakopane predmete in tako dobili občutek, kaj pravzaprav zadeneš pod snegom. Nato smo enega člana skupine zakopali, da bi izkusil težo snega in način, kako se zvok prenaša skozenj (medtem ko njega skupina ni slišala). Na naslednji točki smo vadili pravilno kopanje z lopato. Nato pa smo prešli na skupinsko iskanje. Skupina popolnih neznancev se je morala hitro organizirati in učinkovito preiskati pobočje. Prvič smo nalogo opravili v enajstih minutah, drugič dve minuti hitreje – a glej ga zlomka, en “ponesrečenec” je še vedno ostal pod snegom. Zadnja postaja je bila individualno iskanje žoln po plazovini navzgor, kar je bil za večino nov pristop. Dan smo zaključili z večerjo in večernim predavanjem Romca o bivakiranju, ki nas je čakalo naslednji dan.

V soboto smo se po navezah podali proti steni. Sama sem bila v navezi z Rebeko iz AO Kranj in inštruktorjem Zumbo. Kot prvo smer smo si izbrali Butalsko grapo. Lep cilj za prvo smer, ki sva jo z Rebeko plezali izmenično. Vso zabijanje klinov, nameščanje metuljev in urejanje sidrišč zdaj v praksi, nasmeh pa do ušes seveda. Ker je smer bila zelo kratka se odločimo še za Detektivsko, kjer nas je čakal tudi krajši skalni skok. Po dveh uspešnih smereh pa nas je čakala še sankaška smer v Raduhi – kratka a sladka v dolino😊. Butalsko grapo je plezala tudi Eva z Lano iz AO Tržič pod budnim nadzorom Sandija, ki je pokazal možnost varovanja na gobo v pomrznjeni grapi. Maja pa je s Tejo iz AO Nova Gorica skupaj z Mifijem preplezala Našo grapo. Roke so zmrzovale, vendar so skalni skoki in zabijanje klinov poskrbeli za hitro ogrevanje. Mifi se je že nasmihal, ko smo zagledali izstopno opast, vendar si, na njegovo žalost, skozi njo nismo izkopali izhoda ampak smo jo kar preplezali. 

Sledilo je še nekaj delavnic ob GRS koči – ECT prerez, ustavljanje s cepinom in mikrosondiranje. Sledila je spet zelo okusna večerja na koči in nato težko pričakovano  bivakiranje. Rašičanke je navdušil iglu, ki ga je začel postavljati Romc že tekom delavnic. Zato smo se odločile, da bomo le tega povečale in dokončale. Ob ognju in krasni pevski spremljavi je večer minil zares hitro. Noč mogoče ne toliko, a vseeno smo jo preživele v hotelu tisočerih zvezdic pod Raduho.   

Zadnji dan nas je čakal še en plezalni izziv. Ostala sem v isti navezi, zamenjali pa sva inštruktorja – pridružil se nama je Mifi. Odločili smo se za smer Dvomljivko, katere spodnji del smo zaradi orientacijskih zapletov nekoliko prilagodili (kdo je to bil, naj ostane skrivnost :D). Dva raztežaja smo plezali skoraj tri ure. Izzivov ni manjkalo: skalni skoki, kjer cepin ni bil v pomoč, pršič, ki je skrival plošče, detajl brez rokavic in dolgo čakanje na štantu, kjer končno razumeš, o čem govorijo vsi “soferajnovci”. A na vrhu in med sestopom je bilo vse poplačano – naval energije in tisti nepopisljivi občutek, ko veš, zakaj to počneš.

Eva je prav tako v isti navezi pod nadzorom Romca izmenično preplezala Večerno smer. Leden kamin, malo na moč, prvi zabit klin (zdej razumem Aljano), ful enih vprašanj in sama sreča.

Tabor smo zaključili z analizo, nato pa se še dobro uro odpravljali od koče proti avtomobilom. Med hojo smo zbirali vtise in misli – predvsem pa občutek velike hvaležnosti do vseh inštruktorjev, ki so pripravljeni deliti svoje znanje in male skrivnosti alpinizma in seveda Mifiju za odlično organizacijo tabora. Tabor je bil zame prava odskočna deska, saj sem v nekaj dneh osvojila izkušnje, za katere bi sicer potrebovala precej več časa.

Udeležbo na taborih KA PZS priporočamo tudi ostalim, saj je res prijetna izkušnja :)

Plezale smo: 

Alja in Rebeka (AO Kranj) & Eva in Lana (AO Tržič) Butalska grapa III/II-III, 145m

Alja in Rebeka (AO Kranj) Detektivska smer III/I-II, 135m

Alja in Rebeka (AO Kranj) Dvomljivka IV-/II-III, 240m

Maja in Teja (AO Nova Gorica) Naša grapa III/II-III, 130m 

Eva in Lana (AO Tržič) Večerna smer III/I-II, 140m