V iskanju Centralnega slapu

V četrtek je na ferajnu padla debata o planih za vikend. Mičo reče, da gre v led, in kar naenkrat smo dogovorjeni, da gremo skupaj z Anjo v Tamar.

Zjutraj štartamo ob normalni uri, se spravimo na smuči in že veselo pristopamo proti našemu cilju – Centralnemu slapu. Seveda je tura, dvema tečajnicama primerno, oplemenitena tudi s poučno vsebino o poznavanju gora v okolici in razglabljanjem o zimskih razmerah. Hitro prispemo do koče in zavijemo levo proti našemu cilju. Snežna odeja je debela, smuči nam res olajšajo pristop. Moje izposojene, z očitno prevelikimi pancerji, me ožulijo, vendar veselje z mislijo na užitke, ki nas še čakajo, pripomore k temu, da se s tem ne obremenjujem preveč.

Naenkrat se Mičo ustavi in gleda v levo. Ustaviva se tudi z Anjo in se sprašujeva, kaj je tako zanimivega v beli steni na levi. Kmalu ugotoviva, da se tam skriva naš slap. Baje nam ga je ukradel sneg – slap je namreč popolnoma prekrit s snežno odejo. Pridemo bližje in se začnemo pripravljati. Ko se oblečemo in oprtamo z opremo, se po snegu začnemo prebijati do prvega raztežaja. V resnici je to prebijanje manevrsko precej zahtevno, saj gazimo po snegu, ki nam sega skoraj do glave, poleg tega pa strmina zadevo še otežuje. Malo se menjamo pri »objemanju« s snegom in se navežemo.

Sama plezarija je bila nama z Anjo zelo všeč, saj nama je Mičo odkopal in začrtal zelo lepe stopničke, sam pa se je najbrž kar namatral. Ves čas plezanja nas spremlja veličasten zvok rjovenja snežnih plazov, ki eden za drugim spuščajo sneg po pobočjih v prisojni steni Ponc. V dveh raztežajih pridemo pod zadnjo grapo in se nato ob vrvi spustimo nazaj dol. Razmere v drugem raztežaju so bile zelo »graparske« – veliko snega, do ledu se skoraj ni dalo priti, če pa ti je uspelo, te je pričakala mešanica snega in ledu, ki je cepini niso bili ravno veseli.

Po uspešnem spustu naredimo še gaz nazaj do smuči in se odpravimo proti avtu. Za nami so slap plezale še štiri naveze, ki so bile Mičotu najbrž zelo hvaležne za stopnice do vrha, vsem nam pa za gaz. No, Mičotu sva še posebej hvaležni midve z Anjo, ker nama je omogočil tako lepo in v celoti čudovito soboto. :)