Burja, ovčji kakci in bale trnja

Človek bi lahko rekel, da se je ena izmed rašiških navez zbudila iz zimske hibernacije. Zavihala sva nos nad plazovnim biltenom in se raje podala na lov za višjimi temperaturami. Za izbiro destinacije ni bilo potrebno izmenjati več kot par besed – greva na Krk.

Krk je tudi izven poletne sezone krasna destinacija. Ponuja razpredeno mrežo pohodniških poti in super frikališča Portafortuna, Bag in Ljubimer. Vsak izmed njih ponuja nekaj drugega – Portafortuna lep razpon med res kratkimi in zgledno dolgimi športnimi smermi, Bag edinstveno izkušnjo plezanja po skali, ki je bolj ostra od kuhinjskega ribežna, Ljubimer pa brez dvoma najlepše razglede. Midva pa sva imela tokrat v prvem planu nekaj drugega – raziskovanje večraztežajk.

V petek sva se, na totalno premehkem jogiju, dobesedno pogreznila v spanec v upanju, da se burja kljub ne preveč optimistični napovedi tekom noči nekoliko poleže. Zjutraj je leden veter še kar bril, tako da se je najin zajtrk prevesil v brunch, preden sva vendarle stopila iz stanovanja. Zavila sva se do ušes in še čez v »real feel-u« dveh stopinj (toliko o toplejših krajih) in krenila v smeri proti Bagu. Sama sreča, da s sabo tovorimo tako težke nahrbtnike, sicer bi grozilo, da me odpihne nekam na celino.

V Golnarjevem vodničku se nama je prst ustavil na The blue light. Lepa in na začetku konkretno začinjena smer je mestoma tudi lepo navrtana, pride pa lastno varovanje kar prav (predvsem sva uporabljala metulje). Večraztežajne smeri so tukaj precej kratke, tako da bi jih človek lahko brez problema obdelal več v enem dnevu, ambient pa je tako scenski, da se kobacanja po belih stenah človek ne bi naveličal. Če le ne bi skoraj primrznila na štantih…

Zvečer sva že stotič listala po vodničku, kjer naju nobena smer ni zares prepričala. »Kaj pa, če greva samo malo raziskovat?« To je vzbudilo več navdušenja. Izbrala sva si steno Vorganja in se odločila, da greva pogledat, kako vsa stvar zgleda od blizu. Če se bova počutila zadevi kos, se lahko podava na svojo avanturo, sicer pa splezava eno ali obe obstoječi smeri. Deal.

Zjutraj si že od prvega trenutka ogledujeva steno. Ko pod njo locirava vstop v Prvo Batomaljsko smer, si dodobra ogledava vse skale na levi in na desni. Razmišljava, kakšna linija bi bila najboljša in hkrati oprezava za vsemi primernimi lokacijami za spizditis. Pomirja naju dejstvo, da je po celotni steni vidnih kar nekaj dreves, ki nama lahko služijo kot abzajl štant. Nič – greva. Anže zleze prvo plato, pa poličke in mi kmalu zgine izpred oči. Slišim nabijanje klinov, vpenjanje kompletov in prav kmalu tudi nejevoljno bentenje. Kot pravi bušman je tako močno gravitiral k prvemu vidnemu drevesu, da se je znašel v sami krošnji tistega nedolžnega borovca. Mislim si, da sem tisti del preplezala bolj elegantno, čeprav me je Anžetov smeh prizemljil, da sem tudi sama verjetno zgledala kot nespretna veverica. Na štantu se ponovno posvetujeva in po lažjem svetu (relativno lažjem, povsod so se namreč vili zoprni klobčiči trnja) pridem do pokončnega, razdrapanega in konkretno krušljivega skoka. Po tehtnem razmisleku in nekaj dihalnih vajah pridem na teraso in zabijam kline kot še nikoli prej. Nadaljeval je Anže, se seveda usmeril proti naslednjemu iglavcu, nato pa zadnji hip namesto v krošnjo zavil v lepo belo plato. Ni pa trajalo dolgo, da je našel novpo drevo in tam naredil štant. Do vrha je sledil lažji svet in smer sva proti vrhu združila s Prvo Batomaljsko. Kljub temu, da smer verjetno ne bo doživela ponovitve, sva ji nadela ime – Trnov as – in se potrudila s skico.

Ta smer je bila predvsem učenje in raziskovanje. Vorganj nama je ponudil učno izkušnjo presojanja tveganja, iskanja linije, nameščanja lastnega varovanja ter skupnega odločanja. Hkrati sva praktično ves čas imela možnost izstopa v lažji svet, kjer bi lahko po brezpotju sestopila. Občutek za orientacijo je na hribu, katerega najvišji vrh meri 390 metrov in kjer pogled seže dokaj široko na vse strani, dokaj pomirjujoč. Največji izziv je bilo iskanje linije, kjer si ne bi naredila preveč trenja, in pa konkretna krušljivost na določenih delih. Plezala sva približno 1h na en raztežaj, za varovanje pa uporabila vse: kline, jebe, frende, skalne roglje in drevje. Dva klina sta ostala v smeri. Od izstopa sva se naposled povzpela na neizrazit vrh in sestopila po pohodniški poti.

Morda se bo komu vzpenjanje nad plažo zdelo prej brez vezno kot pa (pre)drzno. Verjetno ni treba posebej izpostavljati, da se česa takega glede na svojo neizkušenost ne bi lotila v neki impozantni steni. Zdi se mi, da je bil teren idealen za tovrstno izkušnjo, definitivno pa bi izpostavila še to, da skalovja, ne glede na to, o kakšni nadmorski višini govorimo, ne gre podcenjevati.

Otok sva z nedeljo zvečer zapustila zadovoljna in definitivno bogatejša z izkušnjami.

The blue light, VI/V, IV, 120m
Trnov as, IV+/III-IV, II, 130m

Plezala Anže Dolinar in Simona Nahtigal, 21.-22. 2. 2026