Cogne 2026 pa nekaj malega o diskurzu

Sprva ni bil namen pisati objave, marsikdo tele niti prebral ne bo, za tiste, ki boste po parih odstavkih še tu pa nekaj debate o mešanih navezah in alpinizmu.

Kot sedaj že tradicionalno se okoli kulturnega praznika odpraviva k zahodnim sosedom. Ker hladilniki tam bolj delajo, je možnost, da se tehtnica prevesi v prid dobrih razmer, kar velika. Že utečeno spakirava opremo, gurmanske zadeve bova kupila pri boljše založenih trgovinah čez mejo, v petek še oddelava tlako in pred nama je šest ur in pol vožnje.

Manevriranje med Italijani hitro mineva in medtem ko se vije dolga avtocesta razmišljam o željah in ciljih moje alpinistične poti. Pa ne govorim o tistih rimskih in metrsko numeričnih, pač pa želje in cilji, ki me ženejo v tem svetu alpinizma. Veliko je govora o raznih dosežkih in presežkih, hvale za ekstremne podvige in ekspedicije. In vse zasluženo, naj bo hvala tam, kjer pripada. Na drugi strani tega pa se znajdem jaz, ko sem pozno, za mnoge prepozno priletela v to okolje pa vendar, početi stvari, ki jih počnem si pred desetletjem ne bi predstavljala. Prijatelji in domači občudujejo vse nove izkušnje, podvige in dogodivščine, po drugi strani pa okolje alpinizma ne prizanaša. Pa ne govorimo tu o nekih hvalnicah za dosežke, govorimo le o enakem prostoru za vse…

Moje misli odtavajo v spanec, ki ga prekine budnica, da sva že prispela na cilj. V poznih urah se razpakirava, nekaj pojeva, splanirava naslednji dan in že me zmanjka.

Prvi plezalni dan se odvija v dolini Valeille. Odločila sva se za 250 metrov dolg slap, ki ponudi z dvema vertikalnima raztežajema. Razmere so ponudile dobro, a težko plezarijo in po primerjavi z drugimi slapovi enakih ocen, bi oba temu, v teh razmerah, pripisala kakšno oceno več. Oba sva tudi prvič plezala svečo, kar je bil res zadovoljiv dosežek. Veseli me, da lahko na poti proti veliki 4-0 počnem še take stvari. Težko je opisati z besedami občutke, ki ti jih da v življenju tisto, kar počneš iz veselja. Ko poslušam komentarje bližnjih, na zgodbe, ki jih prinesem domov z raznih plezalnih dopustov, je večinoma reakcija, kaj mi je treba tega trpljenja v življenju. Ampak resnica je, naj se še toliko matram, ko gazim v hrib, ko plezam nekaj težjega, novega, ko tura traja cel dan, avto je pa še uro stran, takrat sem najbolj srečna. Srečna, da lahko počnem vse to, srečna, da mi moje telo omogoča vse te podvige in srečna, ker je to največja oblika svobode, ki jo bom kdajkoli lahko doživela.

Plani za drug dan se po spremembi okoliščin zamenjajo. Še dobro, da je toliko izbire. Tako se namesto na sever Aoste, kjer sva imela načrte preizkusiti težje smeri, zadovoljiva s ponovitvijo Patrija, ki sva ga plezala pred dvemi leti, vendar takrat zadnji raztežaj ni bil narejen. Medtem ko skalne smeri ostajajo več ali manj enake, se ledne smeri iz leta v leto spremenijo, odvisno od razmer. Tako je bil letos slap narejen že bistveno nižje, kaskade so bile daljše in bolj pokonci, zadnji raztežaj pa je ozek kuloar, za katerega se je splačalo ponoviti smer. Tudi ta dan sva imela srečo z obiskom, saj je bila poleg naju v slapu le še ena naveza. Led je bil v vseh možnih stanjih, od juhe do cementa, ampak še vseeno lep za plezanje. In enako razmišljam o navezah, ljudje smo si različni in na celotnem spektru možnosti, imeti res dobrega partnerja za plezanje je več vredno, kot plezanje samo. Da se na nekoga lahko zaneseš, da funkcionirata, da skomunicirata vse misli, ki se tekom ture pojavljajo, brez odvečnega egotripa, od slabega počutja, do dvomov, do veselja in zadovoljstva po dobro opravljeni turi, pomeni več od tega, kakšno številko, na subjektivni lestvici je nekdo splezal. Pa to ne izpostavljam, ker bi bilo s slednjim kaj narobe. Ne bi pa bilo čisto nič narobe, če bi se pogovor prestavil dlje od tega, kdo lahko več »zategne«.

Zadnji dan si po prelistavanju vodnička izbereva nekoliko krajši, a zato nič manj interesanten slap, ki se prav tako nahaja v dolini Valeille. V toplini sončnih žarkov, opazovanju plezalcev čez dolino, v Cold Couloirju uživava še zadnje strmine in metre v letošnjih Cognah. Za piko na i pa naj omenim, na dostopu sva ob sopihanju v hrib srečala še škota, ime mu je Grahm, ki ni mogel prehvaliti Slovenije in našega naroda. Omeni, da je plezal na Škotskem z Jegličem, Prezljem in Štremfljem, če kdo ve za koga bi se šlo, naj sporoči, saj sama nisva o njem nič našla.

Ko se trije čudoviti plezalni dnevi končajo, bi si želela, da bi še trajalo. Predvsem pozimi, ko smo še toliko bolj sužnji razmer, si želim čim več priložnosti za tako plezarijo, kot je bila ta podaljšani vikend. Ko ves ostali svet nekako »odpade« in sem z mislimi in telesom del te vsemogočne narave in vedno znova in znova hvaležna, da sem lahko del tega. In nekako mi je žal, da se taka lepa dogodivščina konča pri vprašanju: »Sta plezala enakovredno ali si ti plezu vse naprej?« . Pa ne, da mi to pokvari izkušnjo ali da bi imela kakršen koli dvom o sebi. Vem, v kakšnem svetu se tu gibamo, zavedam se, da predsodki so in vedno bodo. Želela pa bi si, da v letu 2026, v diskurzu naredimo korak naprej.

Plezala Maša in Aljaž, enakovredna naveza.

Chandelle Levure, WI4, 250 m

Patri Gauche WI4, 250 m

Vertigine di Porcellana WI4, 90 m