Zimska tehnika Završnica

Priletel je mail: "Živjo! Še zadnje informacije za tečajniče:..." in naenkrat je bilo jutro. Vstajanje ob 5h ni moja glavna vrlina, zato sem se kar naenkrat znašel v gojzerjih in oprtanim nahrbtnikom na poti navkeber proti Zelenici. Tečajniki, bodoči S.P. in pedagogi smo, nekateri peš, drugi na smučkah hiteli na vikend vaj zimske tehnike. Hitro smo prispeli do naše baze, koče pri izviru Završnice in odložili nepotrebno kramo. Vsak je pograbil najnujnejšo opremo (čokoladice, bonbone in O.P.O.) ter se po navezah razdelili v pet skupin.

Brata Dalton sva se skupaj z duom Gal&Domen na prvo točko "metanja s cepini". Najprej smo morali urediti bob stezo, kot se za olimpijske igre spodobi, nato pa smo pričeli z "metanjem". Pedagogi so bili zadovoljni z našim požrtvovalnim vedenjem, zato smo si na koncu privoščili še par spustov kar tako. Nihče ni bil poškodovan. Druga točka je bila "gobarjenje", kjer smo se naučili pripraviti sneg za spust, kjer ni možnosti za varnejše varovanje. Na koncu smo se namesto z gobami, bolj ukvarjali s puljenjem repe (če se kdo spomni stare pravljice) in poskusili prerezati gobo. "Metoda puljenja repe" je bila uspešno neuspešna, če pa bi se poslužili bolj drastične "bungee" metode, pa bi bili verjetno neuspešno uspešni pri rezanju gobe... Naslednja, tretja točka je preizkusila tako našo fizično, kot psihično pripravljenost. Iskanje žolne je bilo prejšnjič, na bivak-turi, znatno lažje, tokrat pa nam je globok sneg konkretno otežil skakljanje po "plazu"! Vseeno se nismo dali in uspešno našli skrite žolne, potem pa smo se še preizkusili v skupinskem odkopavanju. Fitnes se skrije. Po demonstraciji delovanja zaznavanja različnih žoln smo poskusili nekaj norega. Nekaj pogumnežev se nas je javilo, da nas zakopljejo v sneg. Izkušnja je bila streznitvena. Ko to počneš v varnem okolju je še nekoliko zabavno, ko pa se ti pred obraz privali kepa snega, ti postane jasno, koliko je ura. Sprehod na četrto točko ni bil dolg in smo polni adrenalina začeli ugotavljati karakteristike snega. Naredili smo ECT in CT, ki sta precej težja, kot izgledata. Izurjene geološke oči lahko že na prvi pogled določijo plasti snega, kar smo tudi lahko prebrali po tapkanju po snegu. Izjemno uporabno za turne smukače, ali pa za vse, ki bi se radi igrali seizmologe. Zadnja postaja za našo ekipo je bila varovanje v snegu, kjer smo delali sidrišča z zakopavanjem cepina v sneg, na katerega smo se nato varovali. Izgledalo je dobro, ampak smo hitro ugotovili, da je gobarjenje bolj sigurno. Nekoliko smo preizkušali padanje in varovanje v obe smeri, ampak ker je bila to za nas zadnja postojanka in nam je koncentracija ob vlažnem snegu in mrazu že konkretno padla, smo se po opravljenih vajah kar se da hitro odpravili v kočo.

Na toplem smo se hitro spravili k sebi in začeli grmaditi mokre obleke in opremo pred gašperčka v sredini sobe. V nestrpnem pričakovanju večerje smo obdelali kaj se je dogajalo čez dan, ko pa smo izčrpali vse tematike, pa se je nekaj zagriženih vrglo v igro kompetitivnega spomina. Bolj casual družba je odprla turnir v taroku in kockah. Po (nadvse okusni) večerji smo se pomerili v "kulturnem programu", ki se je z vsako kategorijo stopnjeval. Nadaljevali smo z debatnim krožkom in igrami, dokler se nismo polagoma pospravili pančat.

Nedelja je prišla zgodaj in nas pričakala z obilnim zajtrkom vmešanih jajc, paštete in zaske. Za poplaknit je bil tradicionalni planinski čaj v inox skodelicah in turšk kofe. Po hitrem postopku smo se odpravili na lokacijo, kjer bomo vadili ledeniške naveze. Za jutranjo telovadbo je poskrbel teambuilding, oziroma gaženje svežega snega ob obstoječi gazi, tako da je bilo za dobro voljo takoj poskrbljeno.

Po demonstraciji naveze in reševanja iz ledeniške razpoke smo se spet razdelili v naveze. Tokrat sem se navezal z Janezom, ker me je brat prejšnjo noč zapustil in se vrnil v dolino. Najprej sem bil reševan jaz, kar mi je omogočilo nekaj minut sončenja in basanja z bonboni. Vmes nas je prišel pogledat reševalni helikopter, ampak ko je videl, da se že uspešno rešujemo sami, je odšel naprej. Ko je Janez opravil svoje, sem za reševanje prišel na vrsto jaz. Naj omenim, da ima Janez nekoliko večjo težo, kot jaz in se je moje reševanje začelo konkretno težko. Prvi poskus se je končal v "padcu" v razpoko. Drugi poskus je bil uspešen do trenutka, ko sem poskusil, če škripec deluje - lokalni Inuiti so vrgli tomahavk iz snega - cepin je poletel mimo najinih glav. Poskus dve se je končal v "padcu". Po manjših popravkih sva se vseeno uspešno rešila in odpravila na naslednjo točko. Druga točka dneva je obsegala organizirano reševanje iz plazu. Vodja reševanja Gorazd je razdelil teren, določil varne točke in akcija! Spet smo se prekopicali po globokem snegu in reševali zasute. Fitnes se skrije.

Po drugi točki smo se spustili do koče na Zelenici, kjer nas je čakal čaj in debriefing. Zaključek odličnega vikenda z odličnimi izkušnjami in nepozabnimi trenutki. Mislim, da smo se vsi spustili z nasmeškom na obrazu, razen Mičota, ker ga je bolel želodec.

LPP