Mlačca, dežela dežja...ups, ledu

V Mlačci smo se tečajniki prvič resneje spoznali z lednim plezanjem – disciplino, ki na prvi pogled deluje malo nora, a se hitro izkaže za izjemno zasvojljivo. Pod budnim očesom vodje vaj Romana, ki je z ogromno strokovnega znanja in potrpežljivosti razložil osnove, smo tudi popolni začetniki dobili občutek, da cepini niso zgolj orodje za filme in profesionalce, ampak tudi za nas.

Vreme nam sicer ni bilo ravno naklonjeno. Temperature so se gibale okoli ničle, dež pa je poskrbel, da smo bili mokri do kosti še preden smo sploh resno začeli. A ko so cepini prijeli led in so dereze zagrabile v steno, sta mraz in dež v trenutku postala nepomembna. Fokus, adrenalin in užitek so preglasili vse vremenske nevšečnosti.

Za dodatno mero sproščenosti (in poguma) je bilo poskrbljeno s plezanjem na topiča, zato je tudi strah pred padcem hitro postal nepomemben dejavnik. Vsak vzpon je prinesel več samozavesti, nekaj smeha in tisti pravi občutek zmage, ko prideš na vrh in se vprašaš, zakaj tega nisi poskusil že prej.

Po koncu plezalnega dela dneva nas je pričakala še topla jota, ki je zadela točno tja, kjer je bilo treba. Ob njej pa so se že začele rojevati ambicijske misli o naslednjih korakih in želji po nadaljnjem spoznavanju lednega plezanja.

Dan v Mlačci lahko brez dvoma označimo kot hladen, moker, a predvsem izjemno uživaški – z nasmehom pod čelado in cepinom v roki.