Led je. Dostop pa urbana legenda.

Z Volkom ponovno na misiji »ice hunting«. Tokrat se je vse skupaj začelo doma – s telefonom v roki, preverjanjem vremenske napovedi in listanjem vodnička za Avstrijo. V vodničku je za najin cilj že decembra obetavna napoved, temperature pa prav tako sodelujejo: cel teden pritiska mraz, za vikend kaže še šajbo. Nič, skleneva, da je to to. Brez preverjenih informacij z Instagrama, Facebooka ali iz druge roke se odpraviva proti severnim sosedom.

V petek zvečer na parkingu prižgeva webasto in se hitro zabubiva v spalke. Ko zazvoni budilka, najprej pomoliva glavi iz avta – in takoj opaziva nekaj ledu. Najinega glavnega cilja od tu sicer ni videti, zato se odločiva, da se lotiva tistega, kar se vidi: ozek, dolg slap v steni.

Kreneva. Sprva optimističen kolovoz se hitro spremeni v bojevanje z vejami. V nekem trenutku se z Volkom samo spogledava – razmere so očitno malo drugačne kot včasih. Grapa niti približno ni zasnežena ali poledenela, dostop pa postane precej… trentarski. Da opišem: Volk išče grif. Ga najde. Štirka z levo nogo – bo šlo? Too! Naloži se na roko, zagrabi naslednji leseni grif in detajl je premagan. Za slabih 300 višincev porabiva debelo uro. Ta ozek slap se spremeni v ogromno gmoto ledu.

Na srečo ob prvem udarcu v led pozabim na vso pizdakanje, ki sem ga premogla med dostopom. Osrednji del slapu je najbolj zanimiv – kar 75 metrov čiste vertikale, nato sledijo kaskade in še nekaj krajših vertikalnih odsekov. Z Volkom preplezava približno 160 metrov, nato se odločiva za obrat, da pravočasno sestopiva. Izbereva drugo varianto, ki se izkaže za bolj varno.

Vesela, da sva nazaj, se zapeljeva v Heiligenblut, kjer v Intersportu strežejo zastonj kuhanček :). Zvečer hotelček prestaviva pod naslednjo destinacijo.

V nedeljo zjutraj se komaj zvlečem iz avta. Z mislijo, da bi najraje šla domov, pricapljam do prve ideje dneva – slap, dolg približno 100 metrov, z nekaj detajlnimi prehodi, ker mu malo manjka ledu. Ta slap ima celo urejena sidrišča. Nato se premakneva bolj desno, kjer Volk dobi odlično idejo: plezanje sveč.

Začnem. Po prvem raztežaju sem čisto napaljena. Po levi sveči, po desni sveči, vmes – na vse možne načine napadem to ubogo ledno strukturo. Marko se seveda tudi ne zadržuje. Navdušena nad ledom, nekoliko manj nad dostopom, si na koncu naredim kar abzajl do potke.

Pri avtu naju pričaka prvo sonce po dveh sončnih vikendih. Ležerno se odpraviva proti domu, vesela, da sva raziskala nove kraje in pri tem še ujela razmere.

Slapovi: Pockhorn, 160m, WI5

             Nugget 100m, WI4-WI5(glede na razmere)

            Goldrausch 30m, WI6

Plezala: Jana Štenkler in Marko Volk