Ko vijak drži vero, led pa značaj!

Z Markotom se za vikend odpraviva v Dolomite iskati led. Med tednom preslišiva vse komentarje o temperaturah in pomanjkanju ledu ter raje upava na najboljše. Pozno v petek me Marko pobere v Gorici, kjer se temeljito založim s sushijem – za večer in očitno tudi za naslednji dan. Nato se s hotelom na štirih kolesih odpeljeva proti Colfoscu.

Na že dobro poznanem parkirišču se ustaviva nekaj pred polnoči. Hitro zloživa opremo iz avta, ki bo hkrati tudi najino prenočišče. Marko je čez teden v njem izdelal posteljo. Da gre res za hotel na štirih kolesih, nama postane jasno v trenutku, ko na polno zaženeva vebasto. Hitro se zavijeva v spalke, saj budilka zazvoni ob šestih.

Ko stopim iz avta, hitro pozabim, da me tišči na wc — zunaj je prava ledenica. Oblečena sem v vse, kar imam: merino, brezrokavnik, flis, puhico in anorak. Sendviči so zmrznjeni. Brez kave :( začneva hoditi proti najini smeri, Via Hruschka. Marko pravi: »Daj, nrjen.« Pogled v steno pa hitro razjasni, da bo treba pošteno švicati.

V smer vstopiva relativno hitro — in to je tudi vse, kar je bilo tisti dan hitrega. Pred nama je počasna naveza, zato na vsakem štantu konkretno zmrznem, čeprav me je raztežaj prej dodobra ogrel. Smer je v teh razmerah precej resna. Razen prvega raztežaja, ki še ponudi spodoben led, so vsi nadaljnji raztežaji kompleksni in zahtevni.

Drugi raztežaj se začne s previsnim toolanjem. Kasneje naj bi sledil led, a tam, kjer je, je tako ozko, da cepinov ni mogoče zavihteti. Celoten raztežaj tako postane čisto suho toolanje. Štant? Ravno dovolj prostora za eno ritko.

Sledi raztežaj skozi tunelček, nato pa izbira dveh variant. Jaz izberem toolanje na eno stran, obrat, nato pa prehod na led in stiskanje skozi ozko ožino do štanta. Nadaljuje se z nekaj pokončnega ledu, dokler ga nenadoma ne zmanjka — in kar naenkrat stojiš pod previsnim balvanom, ki te pripelje do štanta. Običajno je tu več ledu in vse skupaj precej lažje, tokrat pa temu ni tako.

Sledi še nekaj basanja po mešanici skale in tankih pasovih ledu. Smer se zaključi s suhim kaminom, ki zahteva še zadnje atome zbranosti. Abzajl opraviva v poznem popoldnevu, sestop pa že v temi.

Pri avtu spet zloživa vse, da se lahko končno odpeljeva na pico. Najin novi spot je parkirišče pred kampom v Colfoscu. V pizzerijo pridem kot ledena kocka. Sploh mi ni do tega, da bi odšla nazaj na mraz.

Marko s svetlobno hitrostjo sestavi posteljo in ponovno zažene vebasto. Zaspiva hitro. V nedeljo zjutraj se komaj spraviva iz avta v ledenico — minus sedem. Lastnik kampa naju ujame ravno, ko imava že vse pospravljeno, in pove, da tam ne bi smela parkirati. Z Markotom se nama samo nasmehne, ko veva, da sva celo noč na polno laufala vebasto.

Preparkirava avto in se odločiva za klasiki nad Colfoscom: Demoklej in Solo per Pochi. Ob pol treh sva že nazaj pri avtu in se veseliva sushija v Gorici ter spanja v topli postelji.

Moje telo dvomim, da je v celem vikendu zaznalo kakršnokoli otoplitev. Led je — a ga je treba poiskati.

Čudovit, sončen vikend v Dolomitih, preživet v senci.

Smeri in slapova:
Hruschka – Mur de Pisciadù, 350m, WI5 M4 (Priporočava plezanje brez nahrbtnika, oprema: jebe, metulji, ledni vijaki)
La Spada di Damocle, WI4+
Solo per Pochi, WI5

Plezala: Jana Štenkler, Marko Volk