Orientacija 2025

V soboto, 22. novembra, smo se tečajniki in MŠK-jevci odpravili na orientacijski pohod v okolici vrha hriba Rašica. Mičo je imel tokrat pomoč tečajnice Katje, ki se je izkazala kot desna roka, lokalni guru in moralna podpora v enem. Skupaj sta nas razdelila v devet trojk, ki so se na pot podale v lepo odmerjenih časovnih intervalih – ravno toliko, da se nismo naletavali, a tudi ne izgubili občutka, da smo del iste avanture.

Trasa je bila prej skrbno pripravljena, vsebovala je trinajst postaj in štiri bonus točke, ki so prinašale sladek časovni odbitek treh minut. Prava motivacija za tiste, ki radi tečejo po bregu – in še bolj za tiste, ki radi rešijo “tri minute prednosti” kar pri miru.

Prva skupina je startala ob 9.20 iz Sela pri Vodicah, zmagovalna ekpa pa 17min za njimi in pokazala, kako se streže orientaciji. Domov so priromali z izjemnim časom 2 h 31 min, kar je skoraj že hitrostna kategorija. Naj omenim, da doping testa niso opravili.

Potem pa… potem je prišla zadnja skupina. Moja skupina. Tista, ki je poskrbela za ravnovesje v vesolju, saj ne morejo biti vsi hitri. Mi smo traso zaključili v 4 h 41 min, kar je čas, ki ga lahko opišem kot “temeljito preučen teren”, avantura s postanki za razmišljanje ali pa preprosto družaben sprehod z ne-orientacijskimi poudarki.Če bi bili še malo počasnejši, bi nas verjetno na cilju pozdravil že večerni program. Celoten nadzor dogajanja pa sta postorila Simon in pa Noa, ki ga je reševala iz orientaciskega kolapsa.

Skupno gledano je dan minil v prijetnem vzdušju, z veliko dobre volje, solidno mero športnega duha in ravno prav zmede, ki sodi k orientacijskim dogodivščinam. Mičo in Katja sta odlično izpeljala pohod, vsi pa smo domov odšli z občutkom, da smo preživeli lep dan v naravi – eni bolj zadihani, drugi bolj razgledani.

Zaključek: Orientacija je bila uspešna, nihče ni ostal na Rašici, vsi smo našli cilj, nekateri prej, nekateri pozneje, vsi pa z zgodbo. In na koncu je to tisto, kar šteje.