Železniška tura

Mičo, enkrat sredi tedna: "Maja in Eva sta si zaželeli železniške v soboto, mamo še en plac, greš zraven?"

Js: "Mam cajt, grem!"

Spet js: "Železniška?" (potem ko sm že guglala, če mogoče obstaja neka tura s tem imenom)

Long story short: Hvala Mičotu in njegovem autocorrectu za izviren naslov. 

Cilj: Greben Zeleniških špic

Ekipa: Maja M., Eva K. Mičo K., Rok L., Anja H.

Vreme: Sonček zelo sramežljiv, megla niti ne. Pa ne bi se pritoževali, če bi v določenih trenutkih pihalo za odtenek manj. 

Lepo poplezavanje po grebenčkih, trije abzajli, vmes enkrat navezavanje na štrik za maksimalno varnost, vmesni prigrizki v obliki, ne boste verjeli, bonbonov, še malo poplezavanja, in potem, ko sem že vsaj štirikrat glasno naznanila, da smo dosegli Najvišji vrh, pa se je pred nami pojavil še en višji, smo končno prispeli na Najvišji ROB (2127m). V skalni votlini smo si našli zavetje in privlekli na plano par vrečk ptičje hrane in pol tržnice sadja (1 kaki, 3 jabolka, ena speštana banana in mandarine), za sladico pa za vsakega še en veganski prašiček.

Sledil je dvourni sestop brez posebnosti in nekaj čez tretjo smo bili že pri avtih na Jermanci. Še v Kamnik na pico, med čakanjem hrane kratka analiza ture, in domov.

Ostalo pa naj povejo fotke :)