"bi šel v petek mogoč kej zlezt? neki za dušico" - Couloir Del'H

“bi sel v petek mogoc kej zlezt? neki za dušico” je bilo sporocilo, ki sem Gapetu poslal v nedeljo zvečer. V mislih sem imel južni raz v Skuti ali kaj podobnega, nekaj, da bi malo odklopil glavo po napornem tednu na faksu. Nekako je na podoben pogovor naneslo tudi z Jurčkom, ki mi pove da se je tudi on nekaj dogovarjal z Gašperjem. Mislil sem si “super, bomo šli pa vsi trije malo raziskovat Kamniške”. Še isti dan sem ga poklical, da bi predebatirala ideje kaj bi lahko šli plezat, ko mi pove da sta imela plan it pogledat “ma tist veš k je Alina poročilo napisala, uno v Italiji”.

Necentrirana Zafira nas je v četrtek popoldan srečno pripeljala do izhodišča, naše noge pa nevedoč kaj jih v naslednjih 24 urah čaka, do zimske sobe polne Italjanov, ki so se ne preveč prepričljivo pretvarjali, da že trdo spijo.

Čeprav smo zimsko sobo zapustili kot tretja naveza nam je na dostopu uspelo prevzeti vodstvo in prvim vstopiti v smer. Razmera je bila dobra, Gape je zategnil prva dva cuga. Sledilo je 250m nekoliko prijaznejše naklonine. Pospravili smo vrvi in nadaljevali simultano, z izjemo Gašperjevega obreda, ki je bil časovno omejen s hitrostjo naveze za nami. Zadnja dva cuga smo se spet navezali, tukaj je vajeti prevzel Jurček in kot bi mignil smo stali na vrhu Monte Nera. S smerjo smo tako opravili v nekaj več kot treh urah.

Nadaljevali smo proti vrhu Presanelle (3558m), naredili par influenserskih fotk in sestopili nazaj do presedlaja, kjer smo prej pustili nahrbtnike. Sledil je sestop nazaj do koče po normalki; strm spust po dokaj izpostavljenem terenu, kjer ti pomagajo jeklenice nato malo sprehajanja in pa prečenje grebena nazaj na severno stran. Ob nekoliko monotoni hoji po ledeniški moreni nam je čas krajšal prečudovit razgled na Brento. V zimski sobi smo pobrali še preostanek opreme, ki je nismo vlekli zraven v smer in dobre pol ure za tistim že kuhali juho pri avtu. Dolgo pot nazaj domov smo odvozili štafetno s krajšim postankom na pici v mestu Rovereto.

Nazaj v Ljubljani smo bili nekaj čez polnoč.

Dobra tura in še boljša družba je blagodejno vplivala na mojo “dušico”. Rečem lahko, da je bil cilj nedeljskega sporočila, ki sem ga poslal Gapetu dosežen.