Monte Nero - Couloir dell"H

Monte Nero ali tako imenovana Črna gora ima enako ime kot naš Krn. Med Italjanskim osvajanjem slovenskih gora je prišlo do napačnega prevoda, interpretirali so si, da se Krn imenuje "chrn" ter ga poimenovali po svoje "Monte Nero". Vendar pa v našem primeru ne gre za Krn.

Zgoraj omenjeni hrib se nahaja v gorski verigi Adamella. Posebnost te verige je zagotovo njena kompleksna geologija. Kamnina tam je sestavljena iz Tonalita, gre za ohlajeno magmo, ki je pred približno 350 milijoni let prišla na površje in se začela ohlajati.

Raziskovanje tovrstnih področij mi je vedno predstavljalo svoje vrstno avanturo. Idejo za smer pa sem dobila od Mifija na naši prejšnji turi.

Tako je teden dni kasneje prišlo do realizacije le te, ko smo se Ajda, Erik in jaz v petek po službi odpravili proti Italiji

Zaradi poznega prihoda na izhodišče smo se odločili, da bomo prespali kar v kombiju. 

Okoli šeste ure zjutraj, oprtamo nahrbtnike in se napotimo na tro - urni dostop do pod stene. Lunina srebrna svetloba je sevalala na hribe okoli nas, ozvezdje Oriona pa se je začelo počasi umikati z neba. 

Prispemo do smeri in se čemerno spogledamo. Pogled na naveze pred nami nam ne ugaja preveč. Naredimo daljšo pavzo, odločeni, da počakamo.

Preden vstopimo sledi še igra "kamen, škarje, papir", enostaven način, kako izžrebati prvega v navezi. Erik začne z plezarijo. Po njemu se vsipajo pršni plazovi, ki jih prožijo naveze pred nami.Pravi bombonček od raztežaja. Pospravimo vrvi do zadnjih dveh vršnjih raztežajev, kjer se spet navežemo. Naletimo na dva odlična cuga, ki jiva odlikuje prvo vrstni škripavc zmerne naklonine. Sledi še nekaj štamfanja in končno stojimo na vrhu, obsijani s soncem. Začnem se spogledovati z vrhom Cime Presanelle, do nje nas loči le še okrog 200 višnskih metrov. Z Ajdo se podava navkreber, Erik pa se odloči, da naju počaka. Pot se res vleče, v daljavi opazujema križ in se na vsake toliko ustavima da pridema do sape, hitima, saj si z vzponom res želima opraviti čim hitreje, da ne pustima Erika predolgo čakati. 

Na vrh Presanelle (3558m) pridema ravno ob sončnem zahodu. 

Sestopima do Erika.Skupaj pričnemo s sestopom s hriba, traja kar nekaj časa da zagledamo kočo Sengantini. Nekoliko duhomoren sestop nam je vzel skoraj štiri ure hoda. Dodobra načeti spijemo še koka kolo in krenemo do avta. 

Strinjamo se, da sama smer ni tehnično zahtevna, vendar pa če turo ocenim kot celoto, bi rekla, da je kar kompleksna in terja od človeka dobro fizično pripravljenost. Hvaležna sem Ajdi in Eriku, da sta se odzvala in bila pripravljena speljati turo.

Na poti domov pa smo se ustavili še v Veroni. Ajda naju je popeljala po mestu in nama povedala o znamenitostih. V spominu mi bo ostala kitova kost in pa kužno znamenje s časa kuge.