Nedeljska Glinščica

Z Anžetom sva se v nedeljo zapeljala v čudovito dolino Glinščice. Lotila sva se je s spodnje strani (če je komu Val Rosandra znana bolj s ferat ali friko sektorjev, jo verjetno poznate bolj "od zgoraj"). Pri planiranju sva se v glavnem oprla na vodniček, nekaj malega pa so prav prišle tudi informacije s krimpa. Da morebitni navdušenci (verjamem, da vas bo po tej objavi cel kup) ne boste bluzili z iskanjem parkirišč in ugotavljanjem, da se različni mapsi očitno ne znajo zediniti glede istih koordinat, priporočava, da ročno zategnete kar v centru mesteca Boljunec.

Dostop vodi skozi idilično markirano pot, ob kateri lahko občudujete rimski vodovod, ki je nekoč oskrboval Trst, si na tablah preberete kaj o lokalnih žabah in si po mini vzpončku pasete oči na visokem slapu Supet. Ležernega dostopa z mesteca je dobre pol ure.

Sektorjev je kar nekaj, midva sva si izbrala smeri na južni strani doline in sicer v sektorjih Crinale (Počivenca) in Formai (Plošče). Glede na fotke v polinkanem vodničku je nemogoče karkoli zgrešit, stezice, ki zavijejo stran od markirane poti, pa so tudi jasno vidne.

Smeri so kratke (okrog 100m), navrtane in po mojem skromnem mnenju idealne za nas, ki šele začenjamo nabirat izkušnje. V prvem sektorju sva imela priložnost poleg svedrov za varovanje izkoristit tudi kar nekaj dreves, zataknit par frendov in jeb. Malo za trening in malo za boljši filing. S sabo sva sicer imela vse, tudi kline, s temi pa tu človek res nima kaj počet. Ampak od viška glava ne boli (mogoče samo križ ob koncu dneva zaradi troganja vse nepotrebne železnine :))

V ploščah v istoimenskem sektorju so se kar izživljali z bormašino, tako da je navrtanih precej smeri, ki potekajo relativno tesno ena ob drugi, je pa zadeva fina, če bi želel naredit kak obvoz težjih delov (ali celo kompleten »spizditis«), S1 pa človeku vendarle vlije malenkost več korajže, da zahodi gladko plato. Zadeva se zgoraj prelevi v prebavljiv našodran in krušljiv končni cug.

V obeh primerih izplezaš na Comicijev vrh (upam, da sem relativno ustrezno poslovenila Cippo Comici) ali Comicijev greben. Sestop poteka po prav tem markiranem grebenu nazaj mimo cerkvice Marije na Pečeh nazaj do z dostopa poznane poti. Spominskih tabel (in »kamnov«, kar je morda bolj direkten prevod) Emiliu Comiciju srečamo kar nekaj in utegnemo začutiti, kakšen pečat je pustil na tukajšnji alpinistični šoli med vojnama.

Predvsem priporočam svojim »starejšim sotečajnikom« in ostalim, ki vam je morda v užitek tudi neekstremistično plezanje, trening gibanja in postavljanja lastnih varoval – in to v scenskem ambientu :). Kar nekaj obiskovalcev je bilo tudi v tečajniških navezah (učenje plezanja naprej), se pa v drugih sektorjih najdejo tudi precej težje smeri.

Plezala Anže Dolinar in Simona Nahtigal, 9.11.2025
Spigole verdi, IV+/IV-III, 100m
Leva v ploščah, V/IV, III, 120m