Greben Ljubeljščice, Možje in Palec

V četrtek se nas je nekaj tečajnic pred predavanjem zapletlo v pogovor o tem, kam bi se odpravile v nedeljo, glede na to, da je napoved čista šajba in da smo vse frej. No, očitno je naš načrt priletel na ušesa še komu drugemu, saj se nas je na koncu za nedeljsko turo nabralo kar šest, tečajci Alja, Teja, Gal in jaz in od izkušenejših Jure in Mičo. Ha, ja kul potem pa lahko gremo na kaj takega, kamor tečajci sicer sami še ne bi rinili! 

Štartali smo s prelaza Ljubelj in v slabe pol ure prišli do koče na Starem Ljubelju. V smeri proti Vrtači smo najprej prečili greben Ljubeljščice – čudovita gozdna pot, ki se postopoma prelije v skalnat svet, z nekaj detajli in zajlami do Triangla. Tu se je Alja odločila, da bo danes plezalni del izpustila in nadaljevala proti Vrtači po klasični poti, ostali pa smo začeli z odsekom poti, ki nosi zgovorno ime Možje. Od Triangla do Palca naj bi sicer šlo za neoznačeno brezpotje, v resnici pa je v večini že kar lepa stezica, ki se tu in tam izgubi, predvsem tam, kjer je treba poprijeti za skalo.

No, ti “Možje” (vsaj trije so!) skrivajo nekaj zanimivih plezalnih detajlov (II/-III) in od nas so zahtevali dva abzajla po približno 10-15 metrov.  Mestoma je bila skala res super, drugje pa precej krušljiva. Pravijo, da je taka več ali manj povsod po naših hribih, tako da smo tečajci dobili tudi malo pokušine te prave slovenske klasike. Baje pomaga če se s skalo pogovarjaš in je zato potem bolj primeru…? Po prečenju vseh skalnih možicev nas je čakalo še "najlepše": ruševje, šoder, travnato pobočje ter kratek vzpon na Palec.

Na koncu nas je čakal še sestop: s Palca čez Suho ruševje do Zelenice. Kar naenkrat smo pohodni korak zamenjali za tekaški, in niti ne vem, kdaj smo uspeli priti do koče. Očitno se nam je mudilo – na pivo? Na tamkajšnja igrala? Kdo bi vedel. Tam počakamo še Aljo, potem pa skupaj pičimo v dolino.

Vzpon po SV grebenu od Žleba na Vrtačo pa ostane za drugič. Mogoče za zimo.