Ortler - Nordwand

Ortler je mogočen vršac, ki se strmo dviga nad dolino Solden. S svojimi 3905m je najvišji vrh v vhodnih Alpah. Legenda pravi, da gora ni nastala zgolj zaradi geoloških procesov, ampak je posledica preobrazbe velikana po imenu Ortler, ki se je v izbruhu jeze spremenil v led in kamen, ter še danes počiva na mestu kjer stoji gorostas.

Tako smo Miha,Aljana in jaz šli preverit tega zloglasnega velikana, če je res tako velik in mogočen kot pravijo. Natančneje smo se odpravili v njegovo severno steno, ki s svojo višino 1200m spada med najdaljše stene v Alpah, natančneje rečeno pa je to najdaljša stena v vzhodnih Alpah.

Med pripavami na turo in brskanjem po internetu sem zasledila stavek Reinholda Messnerja, ki se glasi nekako takole ; » Only fools do the Ortler North face.« Liniji, ki je najbol očitna v severni steni in po kateri smo se podali tudi mi preži veliko objektivnih nevarnosti, le te se da nekoliko eliminirati.

Tako zazvoni budilka ob drugi uri zjutraj, na hitro se spravimo in nekaj do treh krenemo iz zimske sobe. Naš prvoten plan je bil da prespimo zunaj, ampak smo ob prihodu na bajto ugovili, da ima zimsko sobo in le ta je bila odklenjena.

V soju čelk se podamo do vstopa, misleč da bomo tam v dobrih dvajsetih minutah, temu seveda ni bilo tako. Nekoliko zmedeni strmimo v stene nad nami in ugotovimo, da moramo še bolj v levo. Začetek smeri je stožec, po katerem se vzpneš do samega začetka smeri. Naposled le vstopimo in začnemo utirati pot navkreber. Sneg je bil v prvi tretini dokaj slab, zato smo za zajtrk dobili prvo dozo gaženja.

Prispemo do dela, kjer se stena zapre z obeh strani. Preko tega dela vodi le en prehod. Ta del stene se imenuje The Gargoyle, zares zlovešče. V elementu gaženja ugotovimo,da se je začel delat dan. Poseben trenutek, ki so ga zaznamovale prelepe jutranje barve. V daljavi se odprejo razgledi, seraki na naši desni se obarvajo v zlate barve, Mifii pa si prižge svojo climbing play listo in začne plezati. Cug je sprva potekal po tako imenovanem permafrostu, črnem ledu, nato pa po škripavcu. Zadnji del tega kanala, je bil slabo narejen, v njem je tičal celo leden vijak z vponko, zato smo se odločili prečiti v desno. Prehod nas pripelje do vršnje flanke. Nekaj časa nadaljujemo nenavezani kakšne 100m, nato pa se spet navežemo. Naklonina flanke ne preseže 70 stopinj, ampak ob pogledu nazvdol se ti zdi da plezaš v skoraj navpičnem svetu. Bolj kot se po nas vsipajo pršni plazovi, bolj se nam vriska, mazohistično? Mogoče malo.  Med tem ko Mifi pleza, z Aljano pojeva divje od Tabujev.

Približujemo se vrhu, vetrovi brijejo preko severne stene, po približno sedmih urah in pol kočno prispemo na rob le te. Vrv smo zakopali v sneg, da smo se znebili odvečne teže, le še nekaj višinskih metrov. Stojimo na vrhu in odpre se nam prostran razgled. Silno doživetje. Sproščeni pričnemo s sestopom, nevedoč, da nas čaka še naslednjih 6.30 ur akcije.

Sestop sprva poteka po razbrazdanem ledeniku, nato pa nas pot usmeri na greben, razmere postanejo rahlo delikatne in teren se iz metra v meter hitro spreminja. Lahko rečem, da je bil sestop detajl ture, saj nas je za vsakem vogalu čakalo novo presenečenje. Najbol ikoničen del sestopa, ki mi bo zagotovo ostal v mislih je ta, ko smo mogli zajahati greben, na obeh straneh pa šus. Greben je vseskozi kar izpostavljen, spremljale pa so ga slabe snežne razmere. Končno prispemo do prve koče, payerhutte. Tam naredimo prvo daljšo pavzo. Porajala se nam je ideja, da bi prespali. Sklepčni odkorakamo kar do naše baze Tabaretta hutte in tako se je tura tudi zaključila.

Huda avantura, katero je vseskozi spremljalo ogromno smeha, res smo se mel dobr in odlično smo se ujeli kot naveza. Until next time. :D

Sestop

Naša linija

Sestop part 2