Mičotovo rojstnodnevno darilo ali spoznavna tura generacije 2025/26

Ker so letošnji tečajnik hitrejši od administratorskih mlinov. Objavljam njihove vtise iz naše spoznavne ture. Z naslovom se ne strinjam, sam baje ne smem ubijat ustvarjalenga duha v mladih generacijah.

Besedilo:  Anja Hajnšek

Foto: Alja in Ajda

Po celotedenskem slabem vremenu je le nedelja obetala lepše vremenske razmere, zato je padla odločitev, da bo takrat potekala prva spoznavna tura letošnje generacije alpinistične šole.

Prezgodaj zjutraj (baje se bo tega treba navaditi) smo se dobili pred ZD Šentvid, porazdelili v avte in se odpeljali proti Jezerskem.

Sledil je Andrejev jutranji pozdrav in opis poti in že smo z zmernim tempom krenili na pot. Ta zmeren tempo se je izkazal za kar hitrega, saj je 3/4 skupine kaj kmalu izginilo pred nami. Čez kakšne pol ure smo se našli na začetku melišča in tokrat v četici nadaljevali pot. Vmes se je že zjasnilo (ko smo štartali, je namreč bilo še precej temno), razgled pa ni bil ravno bajen, kaj šele, da bi imeli sončni zahod. Napoved se je čez noč precej spremenila in ves dan nas naj bi spremljalo pršenje.
Ko smo prišli do stene, kjer bi morali zaviti na Slovensko pot in smo si že vsi nadeli čelade, sta nas Mičo in Andrej obvestila, da bomo tokrat zaradi varnosti raje obrnili, se vrnili v dolino do tovorne žičnice in tam nadaljevali po lovski poti proti Ledinam. Spodaj smo se ponovno zbrali, sledil je kratek pozdrav in že smo bili spet na poti. "Če bo gor sonce in šajba, gremo pa na vrh!" je še rekel Andrej.
Pot je najprej tekla po gozdu, potem malo med ruševjem, nakar smo prišli do strmejšega dela poti. Tam so nam pot popestrile zajle, 2 lojtri oz. strme lesene stopnice, ter še zadnji strm vzpon.

Nekje med zajlami sem Mičotu rekla, da bi si svoj rojstni dan verjetno želel preživljati drugače, pa je odvrnil, da je to perfektno in da si lepšega sploh ne bi mogel želeti - z nasmeškom na obrazu, ko je gledal svojo letošnjo skupino "mučencev".

Okoli 10. ure smo dosegli cilj - Kranjsko kočo na Ledinah, kjer smo se okrepčali. Nekateri smo se skrili pod streho, drugi pa so uživali zunaj. Tu pa tam se je znašel kak sendvič, v veliki večini pa je potekala izmenjava vrečk s Haribo bonboni. Zdi se, da je to po novem obvezna oprema alpinistov. Če bi to vedela, bi se v alpinistično šolo prijavila že verjetno pred 15 leti.

Po kratki pavzici je padla še zadnja odločitev, da se vsi skupaj vrnemo v dolino. Je le spoznavna tura in če smo prišli skupaj, se skupaj tudi vrnemo. Pot nazaj ni bila nič kaj posebnega, ponovno čez strmi del z jeklenicami, potem čez ruševje in nazadnje še skozi gozd. V dolini smo se spet zbrali, sledil je pozdrav ... se že malo sliši kot Groundhog Day?  No, vseeno se je tukaj naše pohajkovanje zaključilo, ostalo je le še vprašanje, katera gostilna na Jezerskem bo sprejela dobrih 30 ljudi, da še nekaj spijemo in poklepetamo. Po nekaj predlogih se je izkazalo, da bodo v gostilni Kočna med tistimi, ki so prihajali na kavo po maši in tistimi, ki so že prihajali na zgodnja kosila, našli prostor še za nas. Še par sto metrov peš do parkirišča in točno ob 12.00 smo sedeli v avtih.

Ne vem sicer, če je naš vodja zadovoljen z izkupičkom nedeljskega švicanja, je pa
spoznavna tura vsekakor dosegla svoj namen - spoznali smo se, vsaj do neke mere. Za to, da si bomo zapomnili vsa imena, pa bo verjetno treba še kak teden ali dva.

Za konec še ena pomembna opomba za zapisnik: tečajniki smo imeli s sabo kavo (širile so se namreč govorice o nekih kaznih, če je ne bi bilo), le priložnosti, da bi jo lahko spili ob kakšnem čudovitem razgledu, tokrat ni bilo. A nič hudega, pred nami je še veliko vikendov in skupnih druženj.