Jadranje in plezanje na Norveškem

Letos veliko razmišljam o razlogih za ukvarjanje z alpinizmom. Za nekatere je to dokazovanje ali premikanje (osebnih) meja; za nekatere mogoče pobeg; za druge občutek svobode in miru; o zbranosti in prisotnosti, ki te hočeš nočeš preseli v sedanjost in trenutek pa sem letos že pisal.

Če govorim o lastnih vzgibih imata pomembno mesto še dva aspekta. Prvi je celosten pristop k alpinizmu, občutek avanture, raziskovanja, odkrivanja in podajanja v neznano, drugi pa neka posebna povezanost z naravo. Kljub pripravi na turo, upoštevanju vremena in pridobivanju informacij lahko naravne elemente obvladujemo samo do neke mere. Preostanek razumem kot prepustitev naravi… sistemu s katerim smo neizbežno povezani in v katerem morda še najbolje delujemo, ko ga ne želimo preveč nadzorovati. Podobne občutke sem v življenju doživel le še v redkih primerih - jadranje je zagotovo eden takih.  

Kako naj bi se torej uprl povabilu Vitusa iz Nemčije s katerim smo prijateljske vezi stkali na odpravi v Patagonijo? Dva tedna plezanja in jadranja na Norveškem po Lofotih. V bistvu niti ni šlo za povabilo. Glede na to, da je svoj izpit za jadranje opravil šele slab teden pred odhodom je pač nujno potreboval skipperja. Pridruži se mu še prijateljica in sodelavka Dinah, poleg mene pa je prostor še za eno osebo. Organizacijo najema barke prepustim nemškemu delu ekipe, zraven pa povabim še Matevža, ki je bil že del patagonske odprave in Vitusa že osebno pozna - na majhnem prostoru jadrnice je precej pomembno dobro medsebojno razumevanje posadke. 😊

Pred odhodom urejam zavarovanja odgovornosti ter preučujem navtične karte in literaturo v slabem prevodu iz norveščine. Izhodišče avanture je Bodo blizu katerega se nahaja Saltstraumen – svetovno znan fenomen enega najmočnejših morskih tokov, ki ga povzroča relativno visoko plimovanje in oblika obale. Za nekoga, ki je večino jadralskih milj nabral v relativno varnem zavetju Jadrana, je to dovolj dober razlog za skrb in za nekaj neprespanih noči v katerih plezalni vodniček niti enkrat ni prišel pod roke.

Direktni let v Bodo iz Münchna je sicer zelo prikladen, ampak zaradi moderne ekonomske logike (naj jo razume kdor hoče) je za približno dva metulja ceneje, če potovanju dodam še polet iz Benetk v München. Med pakiranjem se naučim tudi, da je s škornji, ribiško jakno v stilu Petija in rešilnim jopičem v torbi omejitev 23kg še hitreje dosežena kot samo s plezalno robo.

V marini Bodo prevzamemo jadrnico in hitro ugotovimo, da nam bo za dva tedna lep in udoben domek. Barka je namreč lastniška in temu primerno opremljena z vsem potrebnim in ne le z osnovnimi elementi kot je pogosto primer na jadrnicah, ki so namenjene zgolj za oddajanje. Zunaj divja močno neurje in še v marini za visokim valobranom čutimo kako veter samo v jamboru najde dovolj upora, da nas pošteno premetava.

Zaradi razmer na morju prvi dan samo na kratko zaplujemo na prosto… dovolj, da se spoznamo z barko in ujamemo prvo ribo. Takoj se nabere cela jata galebov, ki se zibljejo na valovih in oprezajo za ostanki. Na naše presenečenje v trenutku vsi odletijo, medtem ko se vprašujoče spogledujemo pa nebo preleti ogromna senca morskega orla. Ena največjih ujed na svetu je razlog za célo turistično infrastrukturo tako imenovanih “eagle safarijev”, nam pa so se lepi primerki ob plovbi prikazovali preko celega potovanja. Divjino teh krajev dobesedno čutimo v zraku. Ker se je Dinah dobro pozanimala glede tehnik in opreme za ribolov na Norveškem je v naslednjih dveh tednih je povprečni čas za ulov večerje globoko pod 10 minutami. Tudi če smo s plezanja prišli v poznih večernih urah vseeno ni bilo dvoma kaj bo na meniju – lahka ribja juha in ceviche za uvod, potem pa riba na sto in en način. Za sladico sveži cimetovi zvitki… kulinarično nam spet ni bilo hudega 😊  

Naslednji dan je končno čas za začetek. Pripravimo se na precej dolgo, izpostavljeno in naporno plovbo preko Vestfjorda do Lofotov. Dvanajst ur visokih valov in plutja proti močnemu vetru je dovolj, da zajtrk zapusti polovico članov posadke in v večeru utrujeni prispemo do ribiške vasice Henningsvaer, ki se je v zadnjih letih preobrazila v turistično meko. Nekaj vpliva imajo verjetno tudi okoliške stene, ki privabljajo plezalske kombije z vseh koncev in krajev.

Vreme nam ni povsem naklonjeno, zato prve izkušnje v norveški skali nabiramo v krajših smereh. Skala je izvrstna, razčlembe so kompaktne in stabilne ter omogočajo izredno dobro varovanje, kar olajša dejstvo, da se (kot pogosto v granitu) v smereh najde zelo malo sidrišč. Vsak dan nas spremljajo manjše plohe, ki plezanja ne omejujejo preveč, poskrbijo pa za idilične kulise z mavricami. Pristopi in sestopi so okusni - na norveškem smo se namreč znašli ravno med sezono borovnic in brusnic. To sicer pomeni kar precej daljše časovnice dostopov, obenem pa tudi, da lahko palačinke ješ s sveže skuhano marmelado 😊

Po dveh dneh se odločimo za premik proti mestu Svolvaer, na poti pa spoznamo muhavost vetrovnih razmer, ko nam po skoraj popolnem brezveterju močan sunek vetra v nekaj sekundah strga prednje jadro. V skoraj 15 letih jadranja prva takšna izkušnja – in to ravno na plezalski odpravi in v eni dražjih držav na svetu... Zelo razumevajoč lastnik nam obljubi nadomestno jadro da lahko nadaljujemo s plutjem in med čakanjem smo naslednjih nekaj dni “ujetih” v mestu Svolvaer in okolici kjer pa tudi uspemo izvesti nekaj vzponov.

Teden tako izredno hitro mine in Matevž se mora posloviti zaradi službenih obveznosti. Ostanemo ekipa treh in ker že več dni spremljamo obetavno vremensko okno, se odločimo zapustiti Lofote ter riskirati večje število vzponov za enega najbolj ikoničnih na Norveškem. Stetind je zaradi svoje izrazite oblike norveški nacionalni simbol, njegova severna stena pa se iz fjorda dviga skoraj 1400 metrov visoko. Smer preko cele stene ima 53 raztežajev in nam letos na žalost ni dosegljiva – sprijaznemo se z 650m dolgim južnim grebenom. Do izhodišča nas čaka še dva dni plovbe, ki minejo v prijetnejših razmerah, na poti pa se ustavimo za krajši vzpon kjer uskladimo manevre in pričakovanja, da se v daljšo smer ne podamo kot čisti plezalski neznanci. V večernih urah plujemo do izhodišča - polna jadra, idealen veter in prelep sončni zahod, ki v gori riše neštete ognjene odtenke.

Naslednji dan se zgodaj zjutraj usedemo v pomožni čoln in v dobrih 10 minutah prečkamo zaliv. Čoln odnesemo na obalo in se sprehodimo do parkirišča, na katerem se iz kombijev kobaca kar nekaj navez in se sprašuje, od kje smo se kar naenkrat prikazali. 😊 Po sproščenih dveh urah dostopa začnemo z vzponom in v izvrstni skali ter zanimivem in udobnem plezanju dosežemo velik mizast vrh gore. 1400 metrov nižje je naša barkača le mala bela packa, povsod naokoli pa razgledi na gore in ledenike z ogromnim potencialom za raziskovanje.

V naslednjih dveh dneh nas čaka le še dolga pot nazaj v Bodo ob kateri imamo dovolj časa, da ob pogledih na okoliške stene kujemo načrte kako se v te prelepe in relativno divje konce še vrnemo.

Na našem ferajnu kroži vsem dobro znana izjava, da je jadranje zadnja faza alpinizma.  No… upam, da še enkrat več obvelja, da izjeme potrjujejo pravilo in najdem način kako ti dve dejavnosti smiselno povežem v še več podobnih dogodivščin, avantur… skratka tistega zaradi česar se v prvi vrsti z alpinizmom sploh ukvarjam.  

Še vzponi: 

Henningsvaer, Gandalf, Gandalf, 120m, N5

Henningsvaer, Gandalf, Tromso Ekspressen, 120m, N6

Svolvaer, Svolvaergeita, Forsida, 120m, N5+

Eidetind, Engelskdiederet, 200m, N5+

Stetind, Sydpillaren, 650m, N6-