Tračarije & Zlatolaska v Planjavi + Predzgodba

Najprej predzgodba: Letos mi služba enostavno ni dopuščala ne frikanja, ne alpinističnega udejstvovanja. Najbrž je seštevek obojega skupaj manj kot 10 dni. Na srečo imam vztrajne ljudi okoli sebe, ki so me vseeno uspeli na redke dneve zatišja zvleči v skalo, ki pa, žal, večinoma niso sovpadali z rašiškimi tabori.
Mark me je tako v začetku maja zvlekel v Paklenico v prvo smer sezone: Nostalgija (6b, 350 m). Posran od strahu sem prišel pod smer in navznoter Marku j**** m**** , nato pa spet zaživel in si rekel, obožujem ta šport, odslej vsak vikend! No, 2 meseca kasneje sem ponovno okusil skalo. Beni me je namreč zaktiviral za prvo cug-cug alpinistično smer kariere: NŠG, Vodnjak želja (300 m, VI-/V). Prve/ga ne pozabiš nikoli .

Ponovno sem potreboval 2 meseca, da sva z Blažem iz konkurenčnega AAO-ja v soboto, 6. 9., izkoristila meglo in dež za plezanje v Planjavi. Nisem vedel, a bi pri vseh presežkih sezone ostalih članov sploh pisal o navrtanih smereh, pa vendar vem, kako prav pride, ko iščeš informacije na spletu. Skratka, levo od markantne jame sva vstopila v smer Tračarije (160 m, VI/V, (V, A0); v modernih večraztežajni smereh 5c), ki bodo zadovoljile tako ljubitelje platk kot previsov. Z izjemo krušljive prečke, je skala izvrstna, plezanje fenomenalno, le v zadnjem raztežaju smer nenaravno preide iz zajede v “izsiljene” platke. Smer je v težjih delih res na gosto navrtana, dodatnih varoval praktično nisva uporabljala. Na vrhu smeri sem zaman iskal navrtan štant, je pa na voljo izobilje borovcev 😉.
V 5 minutah sva nato prehodila ruševje in prišla do vstopa v smer Zlatolaska (180 m, VI+ (V+A1)/IV-V; v modernih večraztežajnih smereh 6a). Škraplje v začetnih dveh cugih vizualno spominjajo na pakleniške smeri (Bears on Toast, bring it on!) sledi prečenje v levo, tam pa se pričnejo vesele urice. Prvi detajl je gladka plata. Naivno sem pričakoval 5c, realno pa se z nogami več ali manj zanašaš na trenje, leva roke še uspe najti kak krimp, desna pa s konicami prstov drži komaj zaznavne sloperje. Sledi še 6a cug, ki predstavlja odlično navrtano a gladko, zračno in strmo prečko v plati, zahteva pa zaupanje v noge in iskanje dobrih, a skritih oprimkov.  Sledi še lažji svet, moje sanje po “do teme pri avtu” so se razblinile, ko sva ob priključitvi na markirano poti na Planjavo že opazovala sončni zahod. Sledil je dolg in posledično mučen sestop v temi čez Kamniško sedlo in do Jermance. Z Blažem sva pričakovala “u easy” plezalski dan v lahki 6a plezariji, vendar zakoncev Relja ni za podcenjevati. Vseeno je skala izvrstna, smer čudovita in krasno navrtana.
Se vidimo čez 2 mesca! 😉