Skupna ledeniška tura: Piz Buin

V petek, 5. septembra, ob 22h se nas je 12 Rašičanov odpravilo na skupno ledeniško turo. Cilj: Piz Buin (3.312 m) v skupini Silvretta na meji med avstrijskim Vorarlbergom in švicarskim Grabündnom.

Tudi letos nas je peljal Eurotour. Na velikem busu nas je vseh 12 imelo toliko prostora, da smo se za nočno vožnjo razkomotili po dolgem in počez, kar pa ni bilo pretirano všeč policistom na nemški meji, ko so nas ob 2h ponoči prišli počekirat. Vseeno smo brez zapletov v zgodnjih jutranjih urah prišli na prelaz Bielerhöhe (2.037 m). Sledil je klasični zajtrk na parkingu in pakiranje. Polovica ekipe je imela s seboj kolesa, s katerimi so se odpeljali proti koči Wiesbadener Hütte, ostali pa smo tja odpešakali. Na bajti smo nekaj opreme pustili (kolesa, dostopne čevlje) in nekaj pobrali (za tiste, ki sončna očala pozabijo na busu, ima oskrbnik pod pultom totalno huda šmeks očala). Še slaba ura hoje in prišli smo do lepega placa za tabor pod ledenikom na slabih 2.500 m. Popoldne smo imeli prikaz reševanja iz ledeniške razpoke, tokrat bolj avtentično, saj je Aljana reševala Tjašo, ki je dejansko visela z roba ledenika. Proti večeru smo v taboru zabubani v spalke opazovali razburljivo predstavo z naslovom 'Kje je koza?', v kateri nas je zabaval kozorog v sosednji steni.

V nedeljo smo prespali budilko in nekje med šesto in sedmo po navezah krenili proti vrhu. Po ledeniku ni bilo težav, saj je bila pot dobro uhojena še od prejšnjega dne, razpoke pa tudi jasno vidne. Do vrha je bilo potrebnega še malo poplezavanja (I-II), ki je bilo mestoma zoprno zaradi pomrznjenosti  in izpostavljenosti. Za sestop smo zato  potegnili vrvno ograjo. Od ostalih ljudi na gori so prevladovale skupine vodnikov in njihovih klientov, kar je zahtevalo nekaj prilagajanja in potrpežljivosti, predvsem pa zgroženega opazovanja opreme nekaterih klientov. Skladno s časovnico in brez zapletov smo se zbrali v taboru, spakirali in krenili proti koči na pivo. Sestop do avtobusa je imela ekipa s kolesi spet zelo olajšan, ostali smo pa pač nabrali nekaj več kondicije. Analizo ture smo ob lepem vremenu, hrani in pijači izvedli kar na parkingu pred busom, potem pa gasa proti Ljubljani, kamor smo pripeli okoli 1h ponoči.

Skratka, uspešna in kar se tiče napora precej prizanesljiva tura. Vreme idealno, višinskih težav ni bilo. Zahvala Mifiju za vodenje ture.