Fronta Herlec - Kočevar

30. septembra smo se trije amigoti - Mifi, Andrej in Meri odpravili na plezalno fronto. 

Štart ob 5:00 iz Ljubljane, bicikle počmo na nosilce in piči miki do Planice. Če še kdo noče plačati 18 evrov za parkirnino, ker ga butasti skener pri rampah zaradi bajkov zazna kot avtodom, priporočamo, da se jih prej da dol…

Uglaunem ready, steady, go, trije amigoti že kolesarijo do Doma na Tamarju in se nato peške prebijejo iz gozda in grmičevja, levo pod steno Šit proti steni Herlec Kočevar. 

Mifi na poti potestira moje geografsko znanje, ki ga malenkost razočara, a nič za to… je že v steni in imam mir.  

Plezarija je bila kar pestra, vmesni mokri deli stene in krušljiv svet s konstantno letečimi kamni res nista pomagala, tko da svaka čast Mifiju, ki je plezal kot prvi in ajde tudi nama z Andrejem, zato tudi imenu naše ture rečem fronta. Ugotovila sem, da je bil moj začetek plezarije v AO-ju sama uživancija - Paklenica, Dolomiti… slovenski hribi pa prava “driska”. 

Malo po 16i uri se končno prebijemo na vrh smeri, pomalčkamo in nazaj veselo na delo - dolg sestop. Mal sončka, lepote narave, kače, melišča, ferata, 374930 tisoč ovinkov, gozd in ni boljšiga zaključka, kot ta, da veš, da te pri Domu na Tamarju čakajo bajki in da bo sestop vsaj malenkost krajši z vetrom v laseh. 

Aja, Andrej je navzdol še butnu na zapestje in ima verjetno zlomljeno koščico… Aja part 2, prbila sem tud, da je storž moja najljubša rastlina, zarad kerga sm bla deležna posmehovanja…men se še vedno ne zdi to nč čudnga ;) Nimaš kej, tkule je… regeneracija in vsi vemo kaj se nam podi zdej po glavah… What’s next?