Avantura v Debeli peči

Z Evo sva se odpravila v Debelo peč, najin cilj, smer Jesih - Potočnik (IV/III, 500 m), ki naj bi bila najlažja, najbolj očitna in primerna za začetnike. O zgodnjem vstajanju ni treba izgubljati besed. Vstop v smer je očiten celo za neizkušene - dejansko 15 metrov levo od spominske plošče. Opozorila kolegov, da naj naju v smeri ne zavedejo macesni in naj ne rineva preveč v desno, vzameva (pre)resno. Tako že po nekaj raztežajih na melišču v lažjem svetu namesto v desno po kar očitni poti kreneva naravnost in kmalu ugotoviva, da sva zašla. Sledi dolgotrajno manevriranje in prečenje nazaj v lažji svet. Nadaljujeva, a kmalu sledi nova napaka, tokrat spet preveč naravnost in ne po razčlembah v levo in nato desno. Tako izgubiva kar nekaj časa, zaradi napovedane možnosti dežja in temnih oblakov pa začneva razmišljati o umiku. 

Vseeno nadaljujeva in najdeva prvega od dveh izrazitih kaminov v smeri in tudi mesto, kjer te balkon v desno zlahka zavede. Kot sem kmalu ugotovil, bi se bilo tu že smiselno preobuti v plezalke. Tako tudi tu izgubiva kar nekaj časa, saj kamin plezam izredno previdno. Sledi nekaj lažjega poplezavanja, nato pa prispeva do ključnega kamina v smeri. Kamin je lep, tudi varovanja je na pretek. A smer se tu še ne konča. Po dveh raztežajih nadaljujem prečno proti levi, kjer se zatečem v plezanje, ki sem ga bolj vajen in se zmotno izognem izraziti zajedi ter znajdem v relativno krušljivi plati. Naletim na sidrišče in poskušam nadaljevati, ko se zavem, da sem očitno zašel v nekaj prezahtevnega in da počnem neumnosti. Zato se vrnem in postavim sidrišče. Evo prosim, če lahko nadaljuje, ker me je celotna plezarija očitno že psihično izčrpala. 

Eva tako spleza zadnja dva raztežaja v smeri, ki se sta se mi zdela vse prej kot lahka. Izpostavil bi prečenje v levo v predzadnjem raztežaju, kjer je potrebno kar nekaj akrobacije. Izhodnih variant iz smeri je sicer več. Konec zadnjega raztežaja pa krasi lepa poka in lepo plezanje. Do vrha Debele peči sledi sprehod po travah. Po dobrih osmih urah sva tako na vrhu, kjer naju prvič tudi malo obsije sonce. Za sestop izbereva grapo/ lovsko pot. Na poti sta vsaj dva relativno nevarna skoka. Pri drugem Eva odskaklja v nižino, sam pa si pripravim vrv za spust (sidrišča so pripravljena) in se gosposko odpeljem proti Evi, ki si ogleduje gamse (oni pa njo). Lovska pot pod stenami vodi nazaj vse do vstopa v smer. 

Zame je bila to druga smer v Julijcih, ki sem jo plezal tudi v vodstvu zato sem vesel, da sva turo uspešno zaključila.