ST Dolomiti

Tako, pa je napočil dan D še za pisanje poročila »skupnega« tabora v Dolomitih. Skupnega v narekovajih zato, ker smo bili na neki točki v času Rašičani in Rašičanke razdrobljeni približno tako, kot so zdrobljene kakšne trojke v naših hribih. Tako da je tudi poročilo plod sodelovanja – hvala Maša! :) 

Sama sem se na pot v družbi sošolk podala v nedeljo zjutraj v povsem dopustniškem tempu s pico in kavico po poti. Glede na to, da so že od petka popoldne, ko so se vsi malo bolj zagreti takoj po šihtu peljali proti Dolomitom, v našo skupino kapljala sporočila v smislu »Vsi kempi so polni, nikjer ni placa« in koordinate bolj ali manj legalnih kotičkov za prenočevanje, smo me po poti že skoraj raziskovale apartmaje in si nenavdušeno ogledovale vremensko napoved. »Skos nek dež,« smo s kislimi obrazi zrle v zaslone, »eh, pa saj se mogoče še kaj spremeni.« No, medtem, ko smo naposled vsak dan uzrli vsaj nekaj sonca, je kljub temu na taboru prevladovala zmerna do pretežna namočenost – kampov, sten in naših cunj (get your mind out of the gutter). Brdi je arome v svojem kombiju, ki je občasno služil tudi kot naša sušilnica, poetično poimenoval »vonj po dopustu« 😂

Naposled smo se uspeli združiti v dva grozda – bolj tečajniško skupino v kampu Colfosco Almi in bolj pripravniško v Sass Dlacii. Nekaj posameznim jagodam pa je spanje na parkiriščih tako odgovarjalo, da so pri njem vztrajali do konca.

Colfosco je bil sicer odlično izhodišče za več plezalnih destinacij (dobre pol ure do Selle, Falzarega, uro do Tofane…), nas pa ni navdušilo obiskovanje stranišč zgolj s kartico in druga pravila, ki so na trenutke spominjala na neimenovano tajno policijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Sass Dlacia je bila našim balkanskim dušam bolj pisana na kožo, poleg tega pa kamp premore še »loud place«, ki je prav prišel za Piškotkovo in Erikovo rojstnodnevno rajanje.

Kolikor mi je znano, je bil prvi vikend sicer lep in kvalitetno plezalno obarvan. Skupina MP-jev se je potikala v stenah nad Falzaregom in klasično v Rašiškem vlakcu lepšala plezarijo s svojo družbo in smehom.

Ponedeljek s svojimi meglinami in dežjem ni obetal, le dve navezi sta se šli stuširat v Južni Raz Hexensteina, sicer pa je bil dan bolj primeren za igranje družabnih iger. Saj človeka zares spoznaš šele v steni, ampak roko na srce, marsikaj o ljudeh izveš tudi, ko se igraš Cards against humanity. Sicer pa se večina ni otepala nekaj več počitka – del ekipe je namreč prišel direktno s tabora v Španiji. Podobno so v Sass Dlacii preživljali čas ob igranju taroka, kuhanju in gretju v prijetno topli skupni kopalnici.

Torek je postregel z več lepega vremena (deževalo je šele pozno popoldne), zato je bil dan v polnosti izkoriščen. Stene so bile sicer še vedno vlažne, tako da je bilo potrebne nekaj preračunljivosti, kdaj in kam se je smiselno podat, nekateri s(m)o predrugačili svoje prvotne cilje, a nič za to - važno, da se pleza! Pa tudi, če se ne, si znamo naredit fajn. Dolomiti so polni prekrasnih kotičkov, zato so se tekom tedna ljudje za restiča podajali tudi na lažje pohodniške izlete, kjer so uživali v razgledih, mrzli vodi in družbi raznih s kopiti opremljenih živali po poti. Na drugi strani so tudi v pretežno MPjevskem kempu dan izkoristili še za zadnje plezalne vzpone, kolesarske podvige ali pa pohodne destinacije. Zvečer pa praznovanje ob slastni tortici in druženje ob ognju. Tisti, ki smo se podali v steno, seveda nismo bili prikrajšani za svojevrstne dogodivščine. Nekateri so isto smer plezali celo dvakrat, drugi so z višav metali vse svoje imetje (izkupiček je bil nekaj zgubljenih dokumentov in razbitih telefonov, hvala bogu pa nobenih polomljenih kosti), večkrat smo si pomahali v steni (res kul je bilo slišat vzklike iz vrha Sella stolpa in našo mahajočo navezo Jana-Jurček, pa si izmenjat fotke različnih perspektiv – mi smo fotkali barvne pikice v steni (Marka, Erika in Matevža) in te pikice so fotkale nas na parkingu). 

Tudi v sredo nam je bilo namenjenih nekaj več sončnih žarkov, kot je obljubljal iLmeteo (ki se je sicer izkazal za najbolj zanesljivega) in uspešno smo se povzpenjali po vseh možnih stenah naokoli. Neizogibno smo vadili kombinatoriko s prevozi, po uspešnih vzponih srkali zaslužene kavice na prelazih in verjetno postavili kak rekord v kilaži skuhanih makaronov. Večere so pospremile debate ob pivu in stokratnem refreshanju vremenskih napovedi. Kot se za starejšo populacijo spodobi, so se v Sass Dlacii složno odločili, da tabor predčasno zaključijo s kavo in nekaj novimi vodnički na Passo Falzarego. Tabor so zaključili s kopanjem v Lago di Santa Croce in se odpravili vsak na svoj konec.

Ne glede na to, kolikokrat je družba v Colfosco Almi pritisnila gumb »osveži«, se dejstvo, da se bo cel četrtek zlivalo, nikakor ni želelo spremeniti. Nekateri utrujeni od vseh podvigov, drugi pa samo siti večno fajhtne skale, smo tako tabor (razen nekaj najbolj vztrajnih posameznikov) složno predčasno zaključili. Kljub res neugodnemu vremenu smo uspešno opravili kar lep nabor vzponov, poleg tega pa tudi partij s kartami in kuharskih eksperimentov.

Pridemo še!

TL;DR

ST Dolomiti, 19.-27.7.2025

Vodja Aleš Bardorfer in cca 30 udeležencev

Kampa: Colfosco Almi, Sass Dlacia

Plezanje: izhodišča Tofana, Falzarego, Sella. Glede na neugodno vreme se je vsak dan plezalo (Hexenstein, Piz Ciavazes, Piz Lagazoui, Sella stolpi, Lagazuoi Piccolo, Tofana di Rozes…).  Svoje dosežke lahko navedete v komentarjih 😉

Pod črto: ful fletn