Mansarda v Planji

V zadnjem času sem imel kar nekaj tur, kjer je bilo treba obračati, je bil del stene moker ali je bilo treba zaradi drugih težav prilagajati načrte. Za mojo glavo v tem obdobju je bilo to kar težko sprejeti, saj mi daje nekakšen občutek nemoči. Vseeno nisem hotel obupati pri nadaljnjem poizkušanju, enkrat bo že uspelo in bo bolje. In tako je uspelo na Marijin dan. 

Z Janinim vodniškim znanjem hoje po trentarskem žbunju, prideva po slabih dveh urah na polico kot tretja v čakalni vrsti. Nisva se sekirala, saj sva vedela da imava dovolj časa. Do polovice smeri je bilo kar za pazit kam stopiš ali kaj primeš, saj je kr letelo dol, posebej od prve naveze. Malo bolj sva si začinila VI- cug s podaljšano prečko v levo po luski, ki je kasneje v zajedi nudil nekoliko manj možnosti varovanja. Sledilo je 50m užitka v obliki pokončnega kamina, ki se je postopoma ožal. Detajl smeri je tak kot vsi pravijo, do konca nisi siguren v tisto lusko ali bo držala, posebej zaradi krušljivega spodnjega dela. Potem še nekaj lepega poplezavanja po kaminu do zadnje prečke v desno pod lusko, ki je bila presenetljivo dobra in izpostavljena. In že sva na vrhu smeri, vesela da je šlo vse gladko skozi brez problemov. Na vrhu Planje ozreva Pogačnikov dom, Jani se kar smeji da gre spet "domov", meni pa zaradi hrane (ričet in apple crumble) in da nebo treba sestopat v dolino.

Dan je bil res super, tudi družba na štantih in v koči. Na koncu dneva se mi ponudi misel, komu doma bi lahko to mojo avanturo povedal s takim navdušenjem kot sem imel možnost prej.

Za smer sva z vsemi čakanji na štantih (okoli 2,5h) porabila 9h

Planja, Mansarda, VI+, 600m