Picos de Europa 2025

Spontane odločitve glede plezalskih izletov se ponavadi iztečejo kot zanimive dogodivščine. Za letošnjo glavno MŠK akcijo se je organizacijska ekipa namenila na Pirenejski polotok. Čeprav se je najprej razpredalo o obisku španskega dela Pirenejev nas je na enem od sestankov (poleg navdušenega Janeza) zapeljala glavna atrakcija masiva Picos de Europa.

Mogočna stena gore Naranjo de Bulnes (Pico Uriellu) vzbuja zanimanje že ob brskanju po spletu in z nekaj malega obžalovanj, da se namesto v granit spet podajamo v apnenec, sprejmemo še dodatnih 5 ur vožnje. V naslednjih mesecih sledijo bolj ali manj kaotične priprave, na koncu pa se nekega petkovega večera na dolgem mostu vseeno zbere 12 ljudi in trije do vrha naloženi avtomobili.

Vožnja do izhodiščnega kampa v mestu Arenas de Cabrales mine v znamenju vročinskega vala, nekaj malega gneče in manjšega požara na francoskih avtocestah ter raznovrstnmi načini razbijanja dolgčasa. V kampu nas kljub poznemu prihodu sprejmejo s španskim gostoljubjem, ki traja vseh nadaljnih 14 dni – brez kompliciranja, pripravljeni za pomoč, z ugodnimi cenami in rezerviranim prostorom tudi, ko se nas je večina potikala po gorah.

Prvi dan zdravimo od vožnje zakrnele ude in ker je vreme muhasto se odločimo, da se preizkusimo kar v bližnjem plezališču, ki je od kampa oddaljeno samo 15 minut. Skala se izkaže za izjemno kompaktno in presenetljivo ostro, v previsnih delih pa se očitno hitro formirajo kapnikom podobne strukture. Navajamo se tudi na lokalno klimo in vsrkavamo pokrajino, ki nas je spremljala že zadnjih nekaj 100 kilometrov prejšnjega dne. Na trenutke, ko se oceanske meglice preganjajo preko zelenih travnikov bi človek lahko mislil, da se nahaja nekje na Irskem, spet kasneje se med bujnim rastjem lian in praproti ter veliki količini vode v dolinah in soteskah počutimo kot v kakšnem tropskem svetu. Kamorkoli se zapeljemo v naslednjih tednih naletimo na večje ali manjše stene, ki obetajo ogromen potencial in zanimivo plezarijo.

Končno čas za v gore. Pripravimo se za trodnevno kampiranje ter deloma računamo na podporno infrastrukturo koče, ki se nahaja tik pod glavno steno Naranja de Bulnes. Dostop s težkimi nahrbtniki mine brez posebnosti - ves čas pa nas hladi atlantska megla, ki prav na vsaki travni bilki tvori številne kapljice in na enak način ne prizanaša tudi naši poraščenosti. Prispemo do koče, v bližini pa odkrijemo že kar nekaj šotorov in številne prostorčke ograjene s kamni, kjer si pripravimo zavetišča. Med postavljanjem šotorov ali bivakov nam pogled uhaja skoraj navpično navzgor kjer se nad meglicami kot v nebesih svetlika s soncem obsijana bela skala na vrhu našega plezalnega cilja. Prizor je res veličasten in prav vsak, ki prvič ugleda vrh najprej ne verjame, da v resnici ne gre samo za oblak.

Gora ima plezalne smeri prav na vseh straneh neba in na vsako kaže malenkost drugačen obraz. Južna stran ima nekaj krajših smeri, od katerih se ena uporablja tudi kot normalni pristop, ter več linij za spust ob vrvi. Vzhodna stran je polna nekoliko daljših, večinoma navrtanih smeri s kompaktnimi platmi polnimi žlebičev. V severni steni najdemo nekaj daljših, večinoma klasičnih smeri, ki ponujajo raznoliko plezanje v kaminih in razčlenjenih ploščah. Najbolj mogočna zahodna stena pa se bohoti tik nad taborom in ponuja smeri velikega formata tudi za zelo zahtevne plezalce. V naslednjih dneh v različnih navezah splezamo številne smeri o katerih smo imeli kar različna mnenja. Moj vtis je bil zelo pozitiven. Skala je večinoma zelo kompaktna ter nekoliko bolj groba kot pri nas. V njej se najdejo povsem monolitne plošče in žlebiči, kjer je postavljanje varoval med maloštevilnimi svedrovci zelo zahtevno. Smeri torej zahtevajo dobro vplezanost saj se večkrat znajdemo tudi 10-15 metrov nad zadnjim varovalom. Čeprav od daleč žlebiči izgledajo podobni našim dobrim znancem iz Paklenice se na koncu izkažejo za precej bolj prijazne in ponujajo dober spekter oprimkov tudi v »pinch« stilu. Ponekod v smereh presenetijo območja drugačne skale, kjer najdemo luknje, ki pa so pogosto polne fine mivke. Le na nekaj mestih pa je bila skala bolj krušljiva.

Omenimo lahko še zanimiv koncept bližnje gorske koče, ki vstop dovoljuje samo izbrancem, ki so rezervirali prenočišče. Ponudba je omejena na zunanji šank in nekoliko pokroviteljsko pametovanje oskrbnika. Tudi ob naročilu jutranje kave ali večernega(ih) piv(a) si ne pridobiš pravice do uporabe stranišča. Nismo ravno delili mnenja, da je ta način najbolj smiseln za ohranitev okolice.

Po treh dneh se zadovoljni, ožgani od sonca in z nekaj bolezenskimi znaki spustimo nazaj v dolino na zaslužen počitek. Pridruži se nam še nekaj članov, ki priletijo na bližnje letališče. V naslednjih dneh se zapeljemo do Atlantika, ki je le dobro uro stran, preživimo močan naliv, ki velik del našega kamp prostora spremeni v močvirje in potočke, igramo tarok in raziskujemo kulinarična bogastva pokrajine :) Obiščemo tudi bližnje plezališče, ki naj bi bilo eno najlepših v Asturiasu in nismo razočarani. Smeri so dolge in previsne ter polne kapničastih formacij, ki se ponekod kažejo v obliki kamnitih zaves in gobastih struktur. Zares zanimivo in zabavno plezanje!

Dnevi za počitek se nekoliko podaljšajo zaradi slabšega vremena in skoraj malo nervozno se že premikamo po kampu in vasi. Končno se pokaže priložnost za ponoven obisk gora. Tokrat se v različnih ekipah napotimo v različne konce in temu primerno prinesemo tudi različne izkušnje. Nekaj članov se odpravi v steno Pena Santa, ki prinese nekoliko daljši dostop in ponuja bolj odmaknjeno izkušnjo v veličastni južni steni in skali prvovrstne kvalitete. Druga ekipa se poda v Torre Salinas, kjer preplezajo lepo smer Casiopea, tretja ekipa pa se poda v masiv Pena Vieja kjer se preizkusijo vsak v svoji grebenski smeri (Espolon Rojizo in Espolon Frances). Četrta ekipa še enkrat dostopi pod steno Naranja in kot podporna ekipa preživi noč na vrhu z upanjem, da bi Matevž zjutraj ob ugodnem vetru lahko s padalom poletel z vrha. Podvig sicer ne uspe, lepa izkušnja bivakiranja na vrhu pa vseeno ostane.

Po nekaj dneh se zopet zberemo v izhodiščnem kampu kjer si na široko izmenjamo izkušnje in mnenja, spijemo nekaj dobrih buteljk Rioje in precej piva ter se različnih vtisov in obogateni z novimi izkušnjami pripravljamo na vrnitev domov. Na poti nazaj se nam poti še zadnjič stikajo za kratek preizkus surfanja na valovih plaže Zarautz, nato pa vsak v svojem tempu na pot domov ali pa kar naravnost na ferajnovski tabor v Dolomite.

Mislim, da ta plezalna regija ponuja res veliko možnosti za različne vrste plezanja (športno, alpinistično, multipitch) v odlični skali, obenem pa še vedno dokaj pristno izkušnjo v prelepi in precej divji pokrajini. Bližina oceana ter velika razčlenjenost in globoke soteske dodajo neko posebno mističnost. Ljudje so zelo gostoljubni in tudi sredi glavne sezone razen pod Naranjo de Bulnes nismo občutili pretirane gneče. Skoraj povsod se najdejo mesta za »divje« kampiranje, ki je tudi dovoljeno in ga nihče ne preganja, razen na nekaj posebno označenih mestih. Idealen način spoznavanja bi bilo lastno vozilo, ki omogoča prenočitev in počasno premikanje iz kraja v kraj ter dovolj časa za večdnevni obisk gora z daljšimi dostopi. Vsekakor vredno še kakšnega obiska.

Člani tabora:

Janez Toni, Anže Dolinar, Jure Gortnar, Peter Hrovat, Jana Štenkler, Marko Volk, Thomas Palmer, Maria Alejandra Rubio, Špela Kadunec, Eva Knez, Matevž Kramer, Matevž Gradišek, Katarina Kramer, Jure buda, Katarina Pobežin, Miha Habjan, Vida, Gašper Reberšak

Preplezane smeri (nekatere večkrat v različnih navezah):

Naranjo de Bulnes:

J stena: Victor, 170m, D-/V

V stena: Amistad con el Diablo, 350m, AD/V+ ; Nosferatur, 300m, AD/IV ; Cepeda, 320m, V+/6a ; Martines Somoano, 350m, AD/V+

Z stena: Sagitario, 200m, ED-/6a+

S stena: Schulze, 500m, D/V+ ; Variante Regil, 650m, TD-/V+

Pena Santa, J stena, Manantial de la noche, 600m, ED-/6b

Torre de Salinas, Casiopea, 375m, V+/6a

Pena Vieja, J raz, Espolon de las Franceses, 1000m, V+

Pena Vieja, Espolon Rojizo, 200m, IV+