Končno doma!

Po Španiji in Dolomitih sem komaj čakala plezanje v naših, domačih hribih. Neobetaven začetek v Štajerski Rinki, kjer po nekaj sekundah že nisem več čutila prstov na rokah, sem razmišljala le o tem, ali bo sploh dovolj toplo, da bom še lahko plezala v stenah.

Tekom tedna, katerega planinski tempo sta določali pohodnici iz Luksemburga in sem signal lovila v vsem mogočem šavju našega TNPja, z Maretom na hitro dorečeva plan za vikend. Sobota uizi, nedelja nekaj daljšega. Signala spet ni več. V petek priletim v dolino in odletim v Ljubljano. Nič kaj “frišna” že razmišljam, kako bom z energijo za vikend. 

V soboto se v poznih dopoldanskih urah spraviva na Vršič. Odločiva se za NŠG, ki pa naju more še malo počakati, zaradi parkinga. Gor, dol, gor, dol, nama ne preostane drugega kot plačljiv parking pri Erjavčevi koči. Mimo promenade planincev pod steno v tempu moje stare none. Prvič sem v NŠGju in zares tudi do sedaj nisem plezala nekih krajših smeri, zato je moj nahrbtnik nabasan kot za 600 m smer. Trikrat preveč pijače, hrane in oblačil. Marko me prepriča z lažjo smerjo Kranjska poč. Oba sva navdušena nad idejo zimskega toolanja te smeri. Smer je zelo dobro opremljena, kar se nama dopade tudi za zimo. Celo smer razmišljam kam bi zatikala cepine in mestih primernih za dereze. Kljub temu, da sem si vzela veliko časa za plezanje in ogledovanje, prideva na vrh v dobrih dveh urah. Na vrhu zagledava Mičota in Sissi. Prav prijetno je videti domače ferajnovce. Odrviva v dolino, tufo v vodi, družinski piknik in dan zaključiva s spanjem v avtu v Dovju na placu za planinske tabore, kjer obujam spomine na tabore iz mladosti. 

V nedeljo ob petih zjutraj se odpeljeva v Vrata, kjer se je že nabralo kar nekaj pohodnikov, med njimi pa tudi alpinisti in znan primorski glas, Erik. Na dostopu ugledam postavo, ki gre proti vstopu v Nemško smer in Markota prepričam, da se dere Erikkk! Na drugo stran griča. Nekdo se za trenutek obrne, še vedno nisva prepričana, da je bil Erik (kasneje sva ugotovila, da je bil). Vstopiva v Skalaško in začneva z poplezavanjem, se naveževa in hitro ugotoviva, da je kar precej šodra povsod. Malo loviva poplezavanje do Gorenjskega turnca, kjer si privoščiva pavzo. Desno po polici, ki vodi do vstopa v Čopa. Po premisleku in iskanju štanta v prečki se odločiva, da nadaljujeva v Ladjo. Zelo lep začeten kaminček, katerega je splezal Marko in ga je bilo prav lepo gledati kako obvlada kamine, je sledilo vse ostalo kot trdna skala. Višje kot sva plezala, slabša je bila kvaliteta skale. V zaključnem raztežaju prečke V+ sem ostala enkrat brez nog, Markotu pa tudi v rokah. Neprijetno skratka. Sledil je “šodr ad šodra”, katerega ocena je bila trojka. Odločiva se za varovanje v vseh trojkah (beri 6/7 cugov, ki jih ni konca), saj ne zaupava skali. Edino kar mi je všeč v teh trojkah, je pogled v Sanjski ozebnik. Razmišljanje o tem, kako bi splezal M7 brez varovanja me zamoti in kmalu sva na vrhu. Ker sva se odločila za plezanje z enim nahrbtnikom, ima Marko oba štrika in sestop čez Luknjo ni nič kaj prijeten za njegova ramena. Razmišljam, kakšne travme doživljajo planinci na tej poti. Dan zaključiva s kopanjem v Mojstrani.

Naša Triglavska severna stena precej sameva. Take nedelje so pomenile gužvo v lažjih smereh, pa tudi v težjih je bilo opaziti nekaj navez. Tokrat poleg naju z Maretom, Erikova naveza samo še dve navezi v celi steni. Upam, da je to zgolj in samo naklučje. 

Dostop: 1,5h
Plezanje (Skalaška z Ladjo) : 6h
sestop: 3h