Rovtar gre v Alpe: Monte Adamello, Spigolo Nord-Ovest

Ob stokrat slišanih kritikah družabnih omrežij vedno kimam in se strinjam. Zraven pa dodam opombo, da si vsak lahko svoj ‘feed’ naredi ravno takšen, kot hoče. Tako imaš lahko feed poln samo Border Collijev, nogometa, zbiranja znamk ali česar koli drugega kar človeka zanima in veseli. Tako sem si jaz tekom let svoj Instagram feed izoblikoval, da mi prikazuje skoraj izključno alpinistične vsebine. Algoritem pa mi predlaga še razne objave vzponov v Alpah (in drugod) od ljudi, ki jim ne sledim in na tak način ugotavljam kaj vse se pleza in kdaj.

Monte Adamello imam na radarju že kar nekaj let, originalno kot opcijo za tečajniško ledeniško turo. V zadnjih letih pa se mi na feedu vedno pogosteje pojavlja, še posebej zimska plezarija v njegovi severni in zahodni steni. Celotnega masiva ne poznam sploh tako, da me je že samo zaradi tega dlje časa matral firbec, da bi malo raziskal območje.

Za karkoli več kot pristop pa je potrebno nekaj več logistike in energije kot enodnevni obisk v katero od naših večjih sten. Pri raziskovanju in zbiranju informacij po raznih camptocampih, summitpostih in podobno nama je na koncu najbolj koristila spletna stran https://www.adamellothehumantouch.it/, ki nudi konkretne opise celotnih tur v PDF dokumentih. Med nagledanim severnim razom, Bergamaschijevo smerjo, zahodnim razom in severozahodnim razom sva se odločila za slednjega. Edino kar nama je manjkalo je bila skica smeri ampak bosta vris in opis zadostovala. Aljana še ni plezala bolj zahodno od Dolomitov, skala bo druga in celotna tura bo predstavljala kar precej drugačno izkušnjo zato dorečeva da bo veljala še za pedagoško turo za napredovanje.

Turo sva zastavila kot dvodnevno skupaj z vožnjo s ciljem, da se v ponedeljek naslikava na šihtu. Odhod je tako bil v soboto ob sedmih zjutraj iz Logatca. Circa 6 ur vožnje do doline Avio, ki je bila najino izhodišče proti koči Guiseppe Garibaldi kjer sva imela rezervacijo za polpenzion. Od parkinga do koče sva imela kar nekaj telovadbe, prvo ker je voda odnesla en del ceste in nisva zlahka našla obvoza potem pa še balkansko čeharstvo ‘porint avto kokr visok se da’ – kar sva naslednji dan po zaključenem sestopu še kako cenila. 600 višincev in nekaj kilometrov kasneje sva se ravno za čas večerje pofočkala na koči. Vase vrgla kar je bilo postreženo in hitela v posteljo z zgodnjo budilko v mislih. Noč je bila manj zadovoljiva kot bi si človek želel na račun italijanov, ki so se kregali kdo je komu posteljo po krivem zasedel.

Ob štirih skromen zajtrk in veliiiika skleda kave in pol ure kasneje sproščen štart v mesečini in prijetnih temperaturah. Pod steno je še komaj kaj ledenika ampak ravno dovolj in ravno tako strmega, da so bile dereze potrebne. Prestop iz ledenika v smer je bil enostaven. Smer je iz leta 1904 tako, da bi človek pričakoval že kar nekaj opreme na poti. V opisu je omenjeno, da v smeri ni nič robe zato sva bila prijetno presenečena ko sva naletela na nekaj železja, celo eno sidrišče. Sicer pa je bilo izdelovanje sidrišč sila enostavno v te vrsti kamnine (tonalit). S sabo sva imela 11 metuljev, 14 kompletov (lahko bi jih vzela manj) in nekaj klinov. Število metuljev je bilo ravno pravšnje glede na to kako pogosto sva jih uporabila za izdelavo sidrišč. Brez klinov bi se dalo…ampak ne z Aljano. Lahko spraviš Aljano v Ljubljano ampak ne moreš pa spravit rovtarja iz Aljane.

V opisu je tudi omenjeno, da se kvaliteta skale izboljšuje višje v smeri. Isto je vidno tudi za težavnost raztežajev. Z obema ocenama se strinjava. Izstopni raztežaji so nudili najbolj pokonci (do V) plezarijo v bomba ambientu in z dobrim varovanjem. Tako sva ravno na 15:00 izplezala na vrh v lepem vremenu. Med topoutom naju je obletaval helikopter, ki je preverjal, da sva ok – enako kot oskrbniki z daljnogledom na koči.

Kratka pavza, selfiji, hidracija, 2 ali 15 čikov in posvetovanje z Locus mapsi za smer sestopa in sva 15:30 štartala proti dolini nevede kakšne avanture so nama še usojene. Sestop se je izkazal za skorajda detajl celotne ture. Razdalje so velike, teren pogosto zoprn in za povrh še segmenti, ki naj bi imeli zajle, namesto tega pa samo vrv po kateri naj bi ročkal gor in dol. Vmes sva povadila enega od možnih scenarijev pri izpitu prve pomoči: kako oskrbeti krvavitev. Aljani je med sestopom priletela kar konkretna skala na podlaht in izdelala globoko rano na kar je Aljana komentirala z naslednjim rašiškim haikujem:”Fak! Kr rmen mesu mam! A mislš, da je to zatu k tuk kadim??” Kar nekaj ur, kletvic in verjetno že malo zblojenih pogovorov kasneje je snop svetlobe najine čelke ožaril ljubo belo Škodico, ki naju je čakala ob jezeru.

Ob 22:30 sva štartala z vožnjo proti domu. Že med jajcanem po razritem makedamu sva se spomnila, da sva dan prej med vožnjo ugledala veliki rumeni M ob cesti zato je bila naslednja postaja gurmanska večerja v Mcdonaldsu potem pa direktisima proti Logatcu. Nekje pri Benetkah naju je obeh zmanjkalo zato sva za dve uri zaspala ob Autogrillu in ob štirih zjutraj nadaljevala. Vsak je šel svojo pot ob 7:00 v ponedeljek, ko je večina ljudi ravno vrela prvo kavo v službi s tem, da sva si oba zrihtala dela prost dan (jaz sem koristil plus ure, Aljana pa bolniško) za restiča.

Cifre ture:

Smer: Adamello, Spigolo Nord-Ovest (severozahodni raz), D+, V/IV, 850 m

Raztežajev: 19

Vožnje v eno smer: cca 6 ur

Cestnina v eno smer: 23 eur

Dostop prvi dan: 2 uri

Višinska razlika prvi dan: 600 m

Razdalja prvi dan: 9 km

Polpenzion na koči (s PZS kartico): 52 eur

Dostop drugi dan: 2,5 uri

Smer: 8 ur

Sestop: 6 ur

Višinska razlika drugi dan:

1300 m gor

1900 m dol

Razdalja drugi dan: 23 km

Celotna tura skupaj s pavzami: 17 ur

Pripravnica se je na turi izkazala. Enmal rovtarja smo mogoče spravl iz nje ampak bogi vsak italijan, ki se gre kregat z Aljano.