"Samo matranje, to plezanje. Da bi bla vsaj družba dobra!"

Ker nimam sramu in alpiniste zasipavam s podkupninami, je zadeva šla že tako daleč, da mi očitno kar sami pišejo, če gremo kaj plezat 😊 Skratka, z Mičotom se zmeniva za soboto za NŠG (jaz letos vzponov zgleda drugje skorajda ne mislim nabirat), za prvotno idejo Spominske Srečka Rihtarja stisnem prpo (je bila vendarle v planu čisto prava cug-cug plezarija), tako da se lotiva Smeri po zajedi.

Začetni V+ raztežaj je kar dobra budnica (no, zame sta bila svojevrstna budnica že iskanje parkinga na obleganem Vršiču in dostop). Smer sva si razdelila tako, da sem lažje raztežaje plezala naprej jaz, ostalo pa Mičo. Vsa zelena in neizkušena sem seveda na vsakem štantu sto let telovadila z navešanjem opreme na svoj pas, da niti ne zgubljam besed o sami izdelavi sidrišč, kjer sem se obremenjevala s tem, a ima kot 58 ali 59 stopinj, spoznavanjem, da perfektno zatikanje frendov ne obstaja, pa tem, da bom mogla pojest še zajetno dozo žgancev, da bom malo bolj lahkotno vlekla štrik čez vse ovinke. Napredovala sva torej tečajniški neizkušenosti primerno počasi. Si je pa Mičo (res hvala) vzel čas, da je preveril in pokomentiral vsa nameščena varovala, sidrišča, varovanje, komunikacijo, skratka sem se učila res z vsakim raztežajem posebej. Lagala bi, če bi rekla, da mi je bilo vse skupaj blazno izi – v kaminu, kjer lep čas nisem mogla zataknit nič uporabnega, sem se umirjala z vsakim dihom posebej in imela oči na pecljih za prvo primerno poko. V raztežaju, ki sem ga sicer plezala kot druga, mi je malo zdrsnilo in pustilo zoprn občutek, da nogam ne morem 100% zaupat, kar se je (do pavzice in par bombonov na štantu) tudi poznalo na samozaupanju pri plezanju. Smer je sicer (razen kamina) dobro nabita, tako da je to v kombinaciji z nenehnim buljenjem v skico in ogledovanjem linije s soplezalcem olajšalo orientacijo, ki me je na začetku dneva tudi skrbela. Zaključek smeri z »Mičo, tle ni nobenih klinov, kaj naj naredim?« »Znajdi se!« in naposled (baje čisto zglednim) sidriščem na vrhu NŠG je napočil v zgodnjih popoldanskih urah. Tam sva poklepetala z navezo iz ČAO-ta, našima Jano in Markotom in si rahlo zaskrbljeno belila glavo, kaj za vraga pomeni sporočilo »Sva v smeri« naveze iz Špika. Tura seveda ne bi bila prava brez drvenja po melišču pod Mojstrovko in pijače na Tičarjevem domu. Skoraj bi se šla še namočit v Kredo, pa sva nekako sklenila, da se imava za en dan v bistvu dovolj :D

Vse, kar lahko rečem, je to, da je bila smer lepa in sem zelo vesela za tako prvo »resno« cug-cug izkušnjo. Mogoče je opis malce dramatičen za »eno NŠG smerco«, sem pa želela brez cenzure delit vse doživljanje, ki je variiralo od čistega navdušenja do nekaj strahu in nelagodja. Predvsem pa sem hvaležna za s pedagoškega vidika zelo bogato izkušnjo. Tenks, Mičo. Ko si opomoreš od moje družbe, pičiva še kam!

NŠG, Smer po  zajedi, IV-V, 300m
Plezala Mitja Kelemen in Simona Nahtigal, 9.8.2025