"Kje je ta polica? Do vrha je 300 m!"

Naslov objave je ena izmed stotih idej, ki se nama porodijo tekom dneva. Težko bo na kratko opisati to dogodkovno in čustveno epopejo z dne 9. 8. 2025, ko sva se z Markom podala v Direktno smer v Špiku. Opozorilo: zapis ni najbolj objektiven, je pa iskren in upam, da samokritičen.

Mark me kak teden prej pobara, če sem za ta podvig in pristanem, čeprav me navdaja precej strahospoštovanja, dvomov in zdravega strahu. V začetku tedna rezervirava bivak, (da naju ne bi kdo prehitel) vremenska napoved za vikend je odlična, prebereva vse objave, natančno izprašava Aljano in še koga, ki je pred kratkim plezal smer, kaj bi sploh lahko šlo narobe? Orientacija naju malo skrbi, a si rečeva, da bova že.

V petek zvečer pri Miheli pobereva ključe in se veselo, v pričakovanju avanture podava do bivaka pod Špikom. Večer mine v duhu kajenja in globokih pogovorov, k počitku leževa precej zgodaj, a se nama zjutraj nikamor ne mudi, zato sva v smeri ob 6. 30. Uspešno se prebijeva čez glavo, se povarujeva čez Zobati greben in nato pričneva z iskanjem najlažjih prehodov. To nama nekaj časa uspeva, dokler se ne znajdeva v terenu, ki ni čisto solerski, Mark se znajde v pokončnem svetu, jaz malo bolj v desno pridem do klina, tudi v precej pokončnem svetu. Ker naj bi bili ti cugi lahki za solirat, se nama vse skupaj zdi sumljivo. Marku vržem štrik, ga povarujem, saj je bil svet precej krušljiv in ne najbolj zdrav za psiho. Sprašujeva se, kje je ta Dibonova polica, iščeva najlažje prehode na uč, namesto da bi poslušala Aljanin nasvet, naj strogo slediva skici. Ponovno se znajdeva v zelo pokončnem in krušljivem svetu ter se sprašujeva kje sva in zakaj je tako težko, če naj bi tukaj človek še soliral. Pretresena od pokončnega in krušljivega sveta se naveževa, ko se lahko in nadaljujeva z iskanjem police. V nekem trenutku Mark izreče stavek dneva, ki sva ga ponovila kar nekajkrat: »Kje je ta polica, če mava do vrha sam 300 m?« Ugotoviva, da sva že krepko nad polico, da sva solirala tam, kjer ne bi več smela (ta ugotovitev se v celoti sestavi pozneje). Prispeva do res široke štengaste police, kjer naju smer potegne v desno in tam zares ne veva več kje sva. Sem in tja najdeva kak klin, nato prispeva do nečesa, za kar po skici misliva, da je žleb III+. Zaplezam v to stvar in kmalu ugotovim, da je težavnost precej višja, predvsem pa je kamin s previsom zraven še zelo krušljiv. Zatlačim varovanja kjer jih le lahko in izplezam na levo ter najdem štant, ki ima sicer star strgan prusik s spizdunom. Ko si opomorem od vsega hudega, si v glavi čestitam. Štant izgleda star, zato upava, da je vseeno del smeri, na desno, nekaj metrov stran se od naju navzdol po skali razprostirata rumena in vijolična vrv, od ene izmed nesreč pred leti, kar naju nekoliko pomiri, saj predvidevava, da mora biti smer blizu. Ura je že pozna (13.00), zato kličeva najprej Benjamina, ki opisuje stvari, ki jih okoli sebe ne vidiva in nato, uro kasneje še Gašperja, ki nama s svojim komentarjem, da sta bila dva štrika od njih oddaljena ene 50 m, pomaga razumeti, da sva že skoraj vzporedno z znamenito zajedo, ki je tako opevana. Žal preveč v desno. Obema se prisrčno zahvaljujeva za pomoč. Dokončno razumeva kje se nahajava, ko Mark še enkrat preveri vris in najde najin ljubek previsni kamin nekoliko v desno od najine prave smeri. Poskušava najti najlažji prehod v levo in Marku naju uspe popeljati v pravo smer čez neko zoprno prečko, saj je nad nama izredno pokončen krušljiv svet in podrta zajeda, ki jo na vrhu zapira previs. Torej nemogoč prehod. Srečna, da končno veva kje sva, ugotoviva, da sva praktično že v začetnem raztežaju zajede in prvi del je res lep. Ko prideva do zadnjih treh (težjih) raztežajev, se sprašujeva kam je odšla lepa in čvrsta skala, ki jo vsi, z Miheličom vred tako poveličujejo. Ob konstantni spremljavi valečega se kamenja, preklinjajočih vzklikov in sopihanja, se nekako prebijeva še čez zadnjo V-, ki pa si zasluži drugačen predznak. Ob zgodnji uri, natančneje ob 19. 30, doseževa okno in se presrečna, da sva živa in da sva izplezala po svetlobi usedeva in si privoščiva malce daljšo pavzo, navkljub pritiskom bližajočega se mraka. Utrujena in z moralo na psu se odpraviva proti vrhu Špika (ki na moje presenečenje sploh ni špičast) in nato še dolgemu sestopu naproti. Po melišču še nekako gre, nato je hoja navzdol vse bolj podobna prvim tresočim korakom novorojenih srnic in srnjačkov. Narediva nekaj čik pavzic, saj nama je popolnoma vseeno ali v dolino prispeva pol ure kasneje. Zavedava se, da če nikogar ne uštopava, bova v Gozdu Martuljku sredi noči oz. v zgodnjih jutranjih urah. Cesto na Vršič doseževa ob 23.30 in srčno upava, da se bo čudežno pojavil avtomobil poznih pohodnikov ali zaplezanih plezalcev. Veliko upanja nimava, saj pošteni in odgovorni ljudje tako pozno pač ne hodijo več okoli. Ko stopiva na asvalt, se mimo pripelje avto, dvigneva prste v zrak in ustavi! Od sreče skoraj zajokava. Gospa pove, da gre v Rateče, da pa pride za njo še njen brat, ki se je prav tako malo zaplezal in ga je prišla ona »reševat«. Počakava brata,  za katerega se izkaže se da so se z Markom srecali na Klemenči jami, kjer so nedolgo nazaj plezali. Član iz AO Železničar in njegova sonaveznica, sta res lep zaključek te razburkane zgodbe. Povesta, da sta bila nekoliko počasna, drugih zapletov na srečo nista imela. Prijazno naju zapeljeta do parkirišča v gozdu, kjer sva pustila avto dan prej, polna optimizma in željna pustolovščine. Slednjo sva nedvomno dobila. Prisrčno se zahvaliva, se poslovimo in jima obljubiva pivo ob prihodnjem srečanju. Kmalu sva na poti proti Ljubljani, kar zelo težko verjameva. Pred ferajn se pripeljeva okoli 1.00. ure zjutraj, veliko prej od pričakovanj. Predvidevava, da sva s plezalno časovnico (brez bivaka) postavila rekord dolžine plezanja smeri, a se zaradi bodočih komentarjev na ferajnu v tistem trenutku res ne sekirava preveč :). Če potegnemo črto, sva neizmerno hvaležna in vesela za to izkušnjo, čeprav naju smer sploh ni navdušila. Naučila sva se nekaj pomembnih lekcij, ki jih bova naslednjič vsekakor vzela v obzir.

Plezala: Mark B. In Eva K.

Smer: Direktna z napako, 900 m, V+

Čas plezanja: 13 h