Po stopinjah Debelakove

V petek 27. 6. 2025 se je naveza Leja-Sissi zopet odpravila klicati dež v slovenske stene, tokrat v družbi Gapeta, ki je držal ravnovesje in vreme nam je zdržalo.

Že en dan prej na ferajnu smo se gledali utrujeno. Lahko si predstavljate, kako je bilo v petek zjutraj. Skupaj smo bili spočiti za enega. Ravno toliko pa smo imeli skupaj volje in energije. Aja, pa zjutraj je še deževalo:) Ampak smo šli! Vsak kilometer proti Vršiču se je večala želja po lepem dnevu in plezanju. Takoj ko smo prišli, so se pojavili prvi nasmeški veselja, saj smo bili končno deležni nižjih temperatur in prijetnega ter hladnega gorskega vetriča.

Dostop je bil kar dolgi. Dobesedno čez drn in strn, ampak smo si ga kar popestrili s klepetanjem. Pa so začele odmevati takšne in drugačne filozofije po vršiških klancih.

No malo resnosti … prisopihali smo do stene, našli vstop in se napravili za dejanje dneva. Plezanje v tej smeri mi je predstavljalo čisto uživancijo. Gape je uspešno iskal prehode, s Sissi pa sva mu počasi sledile. Naše plezanje je potekalo brez težav, če odštejemo nekaj nesrečnih klinov. Eden je letel v Tamar, druge je pa Sissi tako matrala, da so verjetno popustili iz usmiljenja.

Plezali smo, pa plezali, pa še plezali, pa še mal plezali, pa še tri cuge smo plezali … pa še kar ni bilo konec te smeri. In po vsem tem je sledil še detajl. Začinjen detajl.

Smer je bila deloma naložena, vendar prebavljivo. Imeli smo prekrasne razglede in steno čisto za sebe. Zabavali smo se, smejali, reševali slovnične zagate in plezali z veseljem na obrazu.

Kje pa je bilo konec smeri? Točno na vrhu Velike Mojstrovke. To je to, to je poseben užitek. Na najlepši plaži tega sveta je dišalo po dimljenem lososu in kamere so pregorevale. S počasnim korakom smo sledili vonjavi žlahtne pijače proti dolini, ko pa so potrebe ratale že tako silne, smo ga užgali kar ravno čez melišče.

Sledila je prijetna analiza, potem pa pot domov.

Smer Debelakove, IV+/IV, 450 m – Gape, Sissi, Leja