V senci vročine

Z Blažem sva imela ta torek res srečo, izognila sva se večnim kolonam na cesti, prerani uri in peklenski vročini, saj je bila plezarija v senci vršaca naravnost osvežujoča. Tako se napopava neprezgodaj, a še pravi čas pod, pazi to, nad Šitom glave, pod spominsko smerjo Srečku Rihterju, VI-/V+ in polnih 300 m pokončne plezarije. Za nevplezanega kar konkretna plezarija, a kaj češ, nostalgija dela svoje. Pleži tudi zastonj, saj ne boš več dolgo, nimaš soplezalcev, ker preveč govoriš, mogoče sploh ne prideš niti s tehniko čez, prestar si in kmalu te ne bo več, ostrigu si se, .. vse to in še kaj so dvomi, ki človeka žrejo pred odločitvijo o tako plemeniti dejavnosti. Ampak tu je Blaž, ki je po četrt stoletja še zmeraj car, previdno in junački rine naprej in jaz še vedno tipajoče in bogaboječe za njim. Dokler ne bo imel z mano problemov, me verjetno še vzame s seboj kot asistenta. Ljubo doma, kdor Blaža v Steni ima!