Cepin, kladivo in "leteča" Štajerca

Budilka je neusmiljeno zazvonila na Dan državnosti že ob 3:30, ko sem se, še nekoliko omotičen od kratkega spanca, spravil iz postelje in zbral opremo, ki sem jo večer prej dvakrat preveril, saj je bila pred mano Igličeva smer v Mali Rinki. Ob 4:30 sva se z Janezom dobila v Domžalah, oba s precej zaspanimi očmi, a z navdušenjem in pričakovanjem, ki ga prinaša vsaka plezalna avantura. Odpeljala sva se proti Mozirju, kjer se nama je pridružila še Vida Slađana Mitrović, skupaj pa smo se nato odpravili proti Logarski dolini.

Že na poti proti Logarski dolini so naše debate segale od filozofskih razmišljanj do povsem banalnih pogovorov o vremenu, predvsem pa smo premlevali snežne razmere v okolici Ojstrice. Dostop pod steno nam je vzel približno dve uri lahkotnega vzpenjanja, kjer nas je spremljal razgled na prebujajočo se naravo in dolino.

Ko smo prispeli pod steno, smo naleteli na snežno oviro, ki je oteževala vstop v smer. Za trenutek smo v negotovosti debatirali, ali bi raje izbrali Vzhodno smer, ki jo je Slađana pred nekaj dnevi že uspešno preplezala in je bila brez snega, vendar smo se na koncu odločili vztrajati pri prvotnem načrtu. Janez je bil edini, ki je imel s sabo cepin, midva s Slađano pa sva svoja pustila v avtu, saj smo bili v dvomih ali jih bomo zares potrebovali. Tako je Janez pogumno sam prečil snežišče in naju varoval z vrvjo, medtem ko sva se midva s Slađano oborožila vsak s svojim kladivom in kamnom v drugi roki, ter se s previdnimi koraki skobacala čez snežišče.

Ko smo se končno vsi trije znašli na vstopu v Igličevo smer, je do nas že prišla naslednja naveza dveh vsaj po naglasu sodeč Štajercev. Že na prvem sidrišču je bilo jasno, da bo ta naveza, ki sta jo sestavljala »bivši alpinist« in član GRS, precejšnja popestritev našega dneva. Njuna odločitev, da »štantata« kar na enem klinu in takojšnje prehitevanje nas je pustilo rahlo brez besed. Hitro pa smo začutili tudi posledice njunega odločnega manevra, predvsem v obliki kamenja, ki je vztrajno letelo mimo naših čelad, zaradi česar smo morali biti še posebej previdni.

Smer sama je bila krasna, ponujala je dva zahtevnejša raztežaja, v katerih sem se moral kar potruditi da sem ju preplezal, vendar sem v smeri zelo užival. Kljub temu, da smo se večino dneva kuhali pod vročim soncem, je vzdušje ostajalo veselo in sproščeno. Skozi vzpon pa sem z začudenjem opazoval kreativne manevre naveze pred nami, ki je pri izdelavi sidrišč kršila prav vsa pravila, ki smo se jih naučili v »Alpi šoli«. Sidrišča brez šestice, bičevih vozlov in na enem klinu so postali pravi šolski primer, kako se tega ne počne.

Po približno sedmih urah plezanja (čakanje naveze je terjalo svoj davek), smo končno dosegli vrh. Na vrhu smo si privoščili malico in uživali v prekrasnih razgledih, ki so segali daleč naokoli po Kamniško-Savinjskih Alpah. Nato pa smo začeli sestopati, saj se je Janezu že začelo muditi, saj je bila Rumi v dnevnem varstvu.

Ko smo prišli nazaj do avta, smo se zadovoljni, utrujeni in z občutkom dobro izpeljane ture odpeljali domov. Po poti pa smo seveda naredili kratko analizo vseh smešnih in nekoliko manj smešnih trenutkov dneva.

Igličeva smer (V/IV+) 350m: Janez Toni, Vida Slađana Mitrović - Vida Slađana, Matic Baliž