Mičo na kratko, jaz pa v prvo dolgo

V petek zvečer sem šel v posteljo že ob 23:00, kar je zame precej zgodaj. Načrt je bil jasen: vsaj nekaj ur spanja, preden ob 3:30 zazvoni prva budilka v upanju, da me tudi prebudi. A zaspati ni bilo lahko. Navdušenje nad prvo dolgo smerjo in tihi nemir pred neznanim, mi nista dala miru. Ko sem nazadnje pogledal na uro, je bila že ena zjutraj. Zgleda, da sta bili dve uri spanja dovolj. Adrenalin pač naredi svoje. Vseeno sem zjutraj potreboval kar nekaj časa, da sem se dokonca sestavil. 

Nekaj minut pred peto se z Ano in Azi (najin pes) le spravimo v avto in krenemo proti Mičotu, ki živi skorajda za ovinkom. Sledil je prvi in tudi na srečo zadnji ŠOK dneva. Peljeva se po ulici proti mestu, kjer običajno poberem Mičota, ko Ana prva opazi nekaj, lahko bi rekli, neverjetnega. Mičo ima novo frizuro. Dolgi lasje in brada, ki so ga spremljali odkar ga poznam, so izginili. Oba z Ano se za trenutek samo spogledava, potem pa v smehu komentirava njegovo preobrazbo. Težko verjameva, da je to res on.

Naslednja postaja je bila rezidenca Buda. Jurček nas je nestrpno čakal kar na okenski polici in takoj, ko je zagledal avto, oddrvel proti vhodu. Na bencinski v Vodicah smo pobrali še Lejo in se odpeljali proti Krmi. Plan dneva je bil, da gre moški del ekipe plezat smer Ang Phu v Debeli peči, dekleta pa se z avtom odpeljejo do Pokljuke in se od tam povzpnejo na Brdo ter Debelo peč. 

Že na dostopu je bilo moč videti, da so uzde našega žrebca Jurčka kar precej ohlapno nameščene in, da mu prebijanje skozi začetne (težke) raztežaje ne bi smelo predstavljati težave. Po slabi uri žganja navkreber sta me Mičo in Jurček oklicala za novega vodilnega, češ da naj najdem vstop v smer. Ko zagledam žbunje v katerega sta me poslala, mi je bilo takoj jasno, da je neprijetna čast z razlogom pripadla meni. Zgleda sta si me želela malo privošliti, preden zarinemo v to, po zapisih sodeč, niti malo "poceni" smer. 

Končno se prebijemo pod steno, razvijemo štrike in se pripravimo na plezanje.  Poleg stoprocentnega fokusa se je začela razvijati vse bolj hudomušna atmosfera, ki se je do konca dneva samo še stopnjevala. Ne spomnim se več točno, kaj je bila prva "tasladka", ampak vem, da je bilo na udaru Jurčkovo mednožje. 

No, pa smo le začeli plezati. Jure kot prvi v navezi hitro opravi z dvema cugoma "lažjega sveta" in že stoji pred detajlom. Tam naleti na dva Tržičana. Z Mičotom mu slediva, in slišiva, da se prvi v navezi pred nami precej matra "to je vsaj VII-" je rekel. Na hitro se spogledava in upava, da temu ni tako. Imela sva prav. Jure se prebije skozi detajl lahkotno, kot brhki gorski kozel. Midva z Mičotom pa tudi nisva kaj preveč komplicirala in kmalu smo bili vsi trije spet skupaj na naslednjem štantu. Cug, ki sledi detajlu, je 50-metrska zajeda v res dobri skali, brez dvoma najlepši raztežaj smeri. Od začetka do konca ponuja pravljično plezanje. Grifi so tam, kjer jih iščeš, stopi so točno tam, kjer jih potrebuješ.Tudi težavnost raztežaja je idealna, dovolj, da moraš biti z glavo zares pri stvari, a hkrati lahkotna, da lahko v vsakem gibu res uživaš. Sledi nekoliko zoprna prečka v levo, ki ponuja sicer zelo lepo plezarijo, precej podobno pakleniškemu stilu. Na trenutke je res podobna levi prečki v Bridu za veliki čekić. Težava se pojavi, ker imaš v cca. 20 metrih prečke možnost postaviti le 2 ali mogoče 3 dobra varovanja. Ampak nič za to, tako pač je. Napredovali smo hitreje kot smo planirali in vsi smo uživali na polno. Jurček je bil še vedno capo di banda in šlo mu je odlično od rok. Nekaj malega se je pritoževal nad krči v rokah in nogah. Kljub temu se ni dal in potegnil še en cug naprej. V tem raztežaju je bilo očitno, da se je pred kratkim odlomila večja skala. Nekaj metrov smeri zdaj vodi čez sveže, razgaljeno steno. Tržičana pred nami sta na tem delu zabila dva klina in prosila če ju lahko mi izbijemo, ko bomo čez. Ideja je bila dobra, izvedba pa nekoliko slabša. Z Mičotom izbijava vsak svoj klin. Njegov ni šel ven ne glede na to kako močno in iz katere strani ga je tepel. Moj je bil malo manj trdoglav. Na neki točki pa se je žal odločil, da se mu ne da več upirati in meni nič tebi nič, je odfrčal proti podnu, vsake toliko se je zaslišal tisti piiiiiiinggg piiiing. 

Sledil je lažji svet, kjer je vajeti prevzel Mičo. Že v prvem raztežaju si naju je z Jurčkom malo privošči. Na koncu pa sem vso sranje pokasiral jaz. Na razdalji dobrih dveh metrov je namreč postavil kar štiri varovanja, vključno z eno povsem nepotrebno jebico. Jurčku, ki je plezal drugi se je zdelo res genialno, da kar sproti prepenja vsa varovanja iz svojega štrika v mojega. Seveda je to pomenilo, da sem moral potem vse pobrati jaz. V naslednjem cugu sem si hvala bogu izboril mesto drugega v navezi, da Jurčku ne bi padla na pamet še kakšna »modra« zamisel. Sledila sta še dva raztežaja poplezavanja po nekoliko bolj razbiti skali in po skupaj šestih urah plezanja smo bili na vrhu. 

Na vrhu smo pojedli sendviče, pospravili robo, se malo razgledali in odpeketali po turistično obleganem pobočju Debele peči proti Medvedovi konti. Prvotni plan je bil, da se po lovski poti spustimo nazaj v Krmo, a je bil ženski del ekipe tako prijazen, da nas je prišel iskat kar na parkirišče v Medvedovi konti. In ne samo to, s sabo so punce prinesle še hladno pivo in blejske kremšnite. Ana in Leja, hvala vama. Po približno pol ure posedanja na parkirišču, z zasluženim pivom v roki, je debata hitro nanesla na idejo o kopanju.

Pa smo šli, odločili smo se za jezero Kreda. Parkirali smo ob glavni cesti nekoliko naprej od jezera. Najprej smo morali prečkati ledeno mrzel potok, ki našim princeskam z Jurčkom na čelu ni bil ravno po godu. Po kopanju smo spili vsak še eno pivo in uživali v razgledu. Občutljivejši del skupinice je izrazil željo, da se jih z avtom pobere  pri mostu, navzgor ob potoku, da se izogneju ponovnemu prečkanja ledene vode. Tako sva z Mičotom šla sama do avta.

Sendviči na vrhu Debele peči seveda niso bili dovolj. Želodci so krulili in zaželeli smo si pice. Odločili smo se, da gremo v Kamnik v picerijo Mali grad, kjer imajo res dobre napolitanske pice. Lejo je tja prišel iskat njen fant. Ostali pa smo se s polnimi želodci odpravili proti domu. 

Ura je spet bila 23:00, ležal sem v postelji, z nasmehom gledal v strop in ob misli na čudovit dan, v super družbi, lepi naravi, enkratni smeri in ob dobri hrani, hitro zaspal.

Ang Phu (VI-, 500 m): Mičo, Jure, Vid