Madona, pejva Madonno!

Da bova imela na večernem ferajnu kaj povedat, se naveza zjebanih ram v četrtek zjutraj odpelje na Vršič. Medtem, ko debatirava o bolj ali manj (predvsem manj) eksistencialističnih temah, se ozirava proti osmemu čudežu sveta – slovenski prometni infrastrukturi, ki ponuja pogled na kilometrske kolone do Kranja in še dlje, na redno posejane sanitarije in dvignjene rampe na cesti na Vršič. Parkirava med češkimi in hrvaškimi registrskimi in po petih minutah hoje začneva švicat zaradi žgočega sonca. Mater, če je to šele uvertura v poletje… Komaj prisopiham pod steno, se nekoliko pomirim ob mrzlem pišu in najraje bi glavo kot noj zakopala v bližnje snežišče. V stilu »moj dežnik je lahko balon« oziroma »moje kladivo je lahko tudi cepin« si prilagodiva vstop v smer, zapoje (edini z Mifijeve strani zabit) klin in upanja poln načelnik vpne ohm, ker imava pač nekaj dekagramov razlike, pa nad njegovo uporabo složno takoj obupava (trenja je absolutno preveč in najini cugi bi bili tako lahko dolgi lih ene deset metrov). Ko mi zgine izpred oči, zaslišim stok in še preden se zasliši »Pazi!« se v mojem vidnem polju prav v slow motionu prikaže nekaj padajočega. V mislih se mi odvije pogovor s sodelavcem izpred nekaj dni, ki je hehljajoče delil svojo prvo alpinistično izkušnjo: »Sva šla plezat v Kogel, alpinistu se je odlomila skala in nama presekala štrik na pol.« Aha, mhm, ja ja, si mislim, prestavim vrv in svojo malenkost bolj v levo in opazujem ognjemet raztreščenih kamenčkov na mestu, kjer sva malo pred tem izvajala dvojno preverjanje. Preostanek smeri poteka umirjeno in uživaško. Smer ponuja vse – bolder probleme, previs, prečko (ki ni preveč strašna), detajl, v katerem sem – kako naj to ubesedim – občevala s prikupno bodičasto gozdno živaljo – in izstop na mehko travico in mah, kjer stopala po tristo metrih doživijo heureko. Malica s pogledom na Mojstrovko in Prisank, mir in tišina, razen občasnega blejanja oddaljenih ovac in mojega kravžljanja Mifijevih živcev s »Kje pa so ovčke? A vidiš kakšnega kozoroga?« in sestop po meliščni avtocesti in malo spotikanja med rušjem, da si res ogledava vso floro in favno. Zaključiva s kavico na Tičarjevem domu.

Smer je prečudovita in jo res priporočam vsakomur. Ves čas je v senci, v težavnosti razmeroma konstantna, na kritičnih delih skala niti ni krušljiva in razen komaj omembe vrednega šodra na izstopu ni naložena. Nabita, Mifi je zatlačil par frendov, sicer pa sva se posluževala varovanja, ki je že bilo na voljo.

Upam, da sem se s poročilom vsaj malo oddolžila za svojo sramežljivost na ferajnu 😊

Plezala: Miha Habjan in Simona Nahtigal, 19.6.2025
NŠG, smer Madonna, 300m, V, IV+/IV (detajl po nekaterih skicah VI-)