Kjer se glava spočije in srce poje

Dolina Bele vode, kot jo opisuje Mihelič, prikupno in ljubko oblikovana. Njen čar je v intimnem, prijaznem vzdušju, kjer je plezalec v stiku samo z naravo in neobremenjen z raznimi tehnologijami in omrežji. V te gore greš, kadar se ti zahoče užitka in točno taka je v mojem spominu ostala izpred treh let.

O tem razmišljam zadnje minute službe na petek trinajsti in se že veselim vikenda. Dva debela ruzaka v prtljažnik in via Riobianco! Glede na poročilo soferajnovcev predhodnega vikenda so razmere vrhunske. V amfiteatru je bila sicer še zimska razmera ampak upanje je, da je v tednu vročine, sonce odstranilo snežno odejo in se bo tudi nad bivakom kaj plezalo.

Izhodišče tega vikenda - Rifugio Brunner. Marsikaj se je spremenilo od Miheličevih časov. Koča še vedno ni oskrbovana, je pa pravi mali biser Belih vod in nudi več kot bi človek pričakoval in rabil. Trenutno je vode gori še v izobilju, tako da še ni potrebe po tovorjenju litrov vode iz doline. Odlično izhodišče za vse cilje v dolini.

V petek se namestiva v štabu, ki si ga deliva s ČAO družbo (Julija, Tilen, hvala za družbo, zabavo in čiščenje!). Ob debati naredimo vsak svoje plane za soboto in midva se odločiva za napad v Visoki polici. Primeren cilj tudi za izvidnico amfiteatra okoli bivaka Gorizia. Zbudimo se v jasno jutro in po penzionističnem štartu vsak v svojo smer. Medtem ko razmišljam, da bi se lahko že dostop štel kot lažja smer, mi pogled uhaja na okolico in kljub vročini uživam. Dostopiva do stene in pred nama se dviga gmota gore, ki že na pogled obljublja čudovito plezanje. Smer ni težko najti, saj že na daleč izstopa okno prvega raztežaja, dodatno pa smer sledi edini črni "cesti" zato orientacija ni težka. Čudovita kompaktna skala, uživaško plezanje in po šestih raztežajih se znajdeva na vrhu Visoke police. Mir, ko imaš vrh gore samo zase je neprecenljiv. Nekaj trenutkov še za uživanje v razgledih in poznavanju okoliških gora, pet spustov po vrvi in sva že spet pod steno. Pro tip, zadnji spust po vrvi naj bo čez okno in ne skozi, če nimate želje po plezanju nazaj in reševanju vrvi, kot vse ostale naveze tega dne. Dan zaključiva s kopanjem v potoku pri Brunnerju, kak češ lepšga!

Kdo rabi budilke, ko nas v nedeljo namesto ptičjega petja zbudijo najbolj zagreti plezalci. Med jutranjim pakiranjem opreme in kuhanjem kave pa naju presenetita še Nika in Mare, ki sta svojo ekspedicijo strnila v en dan. Izmenjamo nekaj besed in že šibneta v Severni raz Visoke bele špice. Z Aljažem se odločiva za nasprotno steno in smer v Mali Lojtrci. Smer sva že plezala kot tečajnika, a sva imela željo po ponovitvi v enakovredni navezi. Kljub temu, da je kompaktnost skale je v primerjavi s sobotno smerjo slabša, je smer lepa. Medtem ko plezava med projektili ugotavljava, da sva kot tečajnika res plezala kot telička za velikimi vodji in bolj slabo vtisnila v spomin samo smer. To nama je tudi povzročilo orientacijsko uganko, zaradi katere sva se znašla v neki varjanti raztežaja, ki bi ga ocenila vsaj za kako oceno višje. Po splezani uganki in še dva raztežaja kasneje se znajdeva na koncu smeri. V družbi kozorogov tokrat sestopava v dolino in se za obe smeri strinjava z Miheličom, da so tudi sestopi v teh koncih prava popestritev in izkušnja.

Pri Brunnerju pobereva še vso ostalo prtljago, naprtava težke ruzake in utrujena ampak srečna kreneva proti domu.

Plezala sva Aljaž S. in Maša, smeri:
Direttissima, Visoka polica, IV, V-, 250m
Piemontese-Ive, Mala Lojtrca, IV+, 250m