Lojzeta v Brani

Ironija je, da so moji zapisi s tur predmet branja celotnega nedeljskega popoldneva, tokrat pa sta bili dovolj dve besedi, "Sobota, Brana?" in sva bila zmenjena. Včasih paše, da je tvoja naveza na drugi strani kavča in si v 10 minutah spakiran.

Menda vsako leto pripada en zapis Zajedi v Brani in ker ga letos še ni bilo, pa naj bo ta prvi. Smer sem prvič plezala kot tečajnica, vendar je bila želja, ponoviti smer v enakovredni navezi in v soboto je bil dan, ravno pravšnji za to. Aljaž je še ni plezal, tako da je bil hitro za. 

Sama smer je tradicionalno krušljiva v spodnjem delu, tako da previdnost ni odveč. S sosednjih smeri je bilo kar nekaj projektilov in tresočih se kolen tečajnikov. Ker sva morala čakati pedagoške ture sosedskega odseka pred nama, sva si krajšala čas s postavljanjem metuljev, klinov in zatičev čez raztežaje. Kljub debeli uri čakanja pred zajedo, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kakem soncu, bilo pa je vetra za izvoz, pa preplezan raztežaj povrne veselje v srce in kri po žilah. Zadnji raztežaj pa te ravno toliko omami s solidno skalo, da ostaja želja po še. Še smeri, še takih dni in dobre družbe!

Zajeda v Brani, V-/IV, 140m, Maša Križan in Aljaž Senčar