Spomladanska turna smuka na Kriških podih

Medtem ko se nekateri že ogrevajo za pomladansko plezarijo na skali, drugi še z vsem srcem lovimo zadnje zimske utrinke v gorah. Tako smo se z ekipo s Kriških podov dogovorili, da vikend od 11. do 13. aprila 2025 preživimo tam, kjer zima še ni rekla zadnje besede. Pridružili so se nam še člani AO Radovljica – Faca, Dominik in Jože.

V petek popoldne smo se z Markotom in Jožetom zbrali pred Mercatorjem v Mojstrani in se skupaj odpeljali v dolino Vrat. Dominik in Faca sta se na Kriške pode odpravila že zjutraj, ogrela kočo in preverila razmere na Križu. Mi smo štartali proti Stenarskim vratcem okoli četrte ure. Marko je šel kar v kratkih hlačah – pravi spomladanski pogoji za turno smuko!

Z težkimi nahrbtniki smo se vzpenjali navkreber. Ko smo prišli iz gozda, smo 'aproučke' zavezali za grmičke in si nadeli pancarje. Kljub naporu nam je narava vračala z vsakim korakom – sonce, brezvetrje in kristalno nebo. Ko smo končno dosegli Stenarska vratca, nas je pričakala prava gorska pravljica – čaroben zahod s pogledom na Triglav, Prehodavce, Krn, Trento, Kanin… in seveda naš ljubi Pogačnikov dom na Kriških podih.

Smučali smo do srednjega Kriškega jezera, nato pa nas je čakal še zadnji vzpon do koče. Tam sta naju že pričakala Faca in Dominik s pašto – prava gorska gostoljubnost! Hitro smo organizirali sestanek za naslednji dan in se že v jutranjih urah podali proti Razorju in Indijancu. Tudi tokrat je sonce poskrbelo za potne kaplje. Fantje so se povzpeli na Razor, me pa na Indijanca. Na vrhu smo si pomahali in nato doživeli poezijo spomladanske smuke – nezvožen sneg, sonce, brezvetrje… samo mi in gora.

Po krajšem počitku na koči smo se z Markotom in Jožetom odpravili na Pihavec, Faca in Dominik pa na Stenar. Starejši mladinci so nam hitro ušli, če ne navzgor, pa vsaj navzdol. Medtem ko se je na Stenarju že vila kolona neučakanih turnih smučarjev, smo bili na Pihavcu popolnoma sami – tišina, gorski mir in zavoj za zavojem nazaj proti spodnjemu Kriškemu jezeru.

Jezero je bilo še zamrznjeno, a smo ga previdno obvozili po levi strani. Ko smo prišli nazaj h koči, so nas že pričakali še Bor, Aljaž in Klara – pravi kriškopodovci! Tudi Faca in Dominik sta kot mladinca 'odletela' na Stenar in nazaj. Da vse hrane iz težkih nahrbtnikov ne bi nosili zaman, smo si zvečer spekli pice v krušni peči, s kitaro v roki prelistali pesmarico in večer zaključili s sestankom za nedeljo.

Zjutraj nas je pozdravil pojoči veter, dež in sneg. Malce otožni, a zadovoljni, smo se hitro spakirali in v dveh urah že stali v dolini Vrat. Avto je bil sicer tesen za vse nas,a smo se stiskajoči od ljubezni pripeljali do Mojstrane. Dan smo zaključili z zasluženo kavo v Hramu pri Aljažu.

Bil je zares čudovit vikend z izjemnimi ljudmi. In naj vam zaupamo nekaj – za dobro turno smuko ni treba v tujino. Včasih je dovolj že, da odpremo srce domačim goram. Prav tu, v Sloveniji, kjer ti ob takih trenutkih zaigra srce.

Jana