Živeti v trenutku in za trenutke

Tale zapis se mi je v glavi začel sestavljati že v začetku leta.

V tokratni zimski sezoni sem bil na Jezerskem verjetno večkrat kot prej v celem življenju. Začelo se je že v lanskem letu… Najprej samo kot pobolezenska turistično-ogledna tura. Z Majo sva na sprehod peljala psa, malo na zrak in kot vedno delat velike plane za sezono 😊

Sledil je uvod s Sinjim slapom, potem pa vrhunske razmere v Grintovčevem stebru z Benijem – res prijetna plezarija, redko se mi katera smer tako vtisne v spomin in nisem si mislil, da jo bom v kratkem videl v povsem drugi luči. Še nekaj ostalih klasik, pogled pa z željo in spoštovanjem vsakokrat usmerjen v pobeljene vesine zajede Ekar-Jamnik.

Za nekoga, ki se s plezanjem ali alpinizmom ne ukvarja je prva misel zakaj to počnemo adrenalin, akcija, ekstremizem. Morda to pri komu velja, upal pa bi si trditi, da nas velika večina pleza iz drugačnih razlogov. Mislim, da nam v steni med natančnim postavljanjem nog ali derez in previdnem preizkušanju če oprimek ali cepin dobro drži adrenalin ne pomaga vedno. Do izraza pride posebna oblika zbranosti in jasnosti, ki je, vsaj v mojem primeru, eden glavnih razlogov za ukvarjanje z alpinizmom. Živeti v trenutku… v surovi realnosti in sedanjosti, ki se je sicer v življenju tako težko zavedamo in jo živimo.

Po koncu ture pa seveda posebno zadovoljstvo in radost življenja, druženje s prijatelji in hitro usmerjen pogled v naslednji cilj, za prihodnje trenutke.

In tako je prišlo tudi do naslednjih planov. Dogovor o skupnem koncu tedna, Maja, Miha, Mičo in jaz, spanje v zimski sobi na Češki koči – spet na Jezersko, dva dni plezanja v dobrih razmerah, večeri pod zvezdnatim nebom, dobra družba, dve kili bananinega kruha in nasploh dovolj hrane za cel teden 😊Pobudnik kdo drug kot Maja...

V zimski sobi Koalce, Dan D, Masharik, Rudi Bučar… topla juhica, prijeten pogovor. Med umivanjem zob skupaj gledava zvezde, Maja v svojem tipičnem stilu:“Sedaj bo večkrat tako, kar naprej bomo v hribih, samo še plezali bomo.” Hladno noč si lajšava in krajšava v objemu.

Naslednji dan vsaka naveza v svojo smer, razmere vrhunske, z Mitjo dobro napredujeva. Že spet en prekrasen vzpon, vse po planu, brez velikih skrbi.

Iz enega trenutka v drugega se vse spremeni. Na snegu pod steno leži naveza… nesreča, poziv reševalcem, neskončne minute čakanja, nemoč, zanikanje, iskanje najboljših rešitev, prihod helikopterja, plezanje naprej, drugačna oblika zbranosti, um se ne zaveda posledic - smer je še vedno lepa, na vrhu ob lepotah narave celo nasmeh, težak sestop, nov nivo fokusa, helikopter in reševalci odidejo, popoln mir in tišina – narava se ne pusti motiti… upanje do zadnjega…

Končno na varnem pokličeva in dobiva žalostno novico. A žalosti še kar ni… besede, ki jih nekdo izreče preko telefona ne izbrišejo osebe.

Če si razum na nek objektiven način nekako uspe razložiti vse dogodke, jih čustveni in duhovni del še vedno ne dojameta… Kam gre duša, ko mehanski del telesa preneha delovati? Kam gre tista posebna energija, ki prebiva v človeku in nam narekuje dih in bitje srca? Tista iskra, ki sije iz oči in toplina pristnega objema? Kaj sedaj z vsemi spomini, preteklimi dejanji, načrti za prihodnost, vsemi malenkostmi in neumnostmi s katerimi si medsebojno lepšamo dni?

Ko se mi je v glavi še pred nesrečo začel sestavljati tale zapis mi na kraj pameti ni prišlo v kaj se bo razvil… Po takšni izkušnji in izgubi bližnjega sta prej omenjeni surova realnost in sedanjost še bolj nedosegljivi. Možgani se na vsak preteg trudijo iskati rešitve za preteklost in se krčevito oklepajo in žalujejo za prihodnostjo. A nobena od teh ni resnična, ne obstaja… je iluzija. Kljub temu, da sta bolečina in žalost še kako resnični.

Spremeni se perspektiva do življenja in zamaje se lestvica vrednot. Kaj je zares pomembno in kaj ne? Čemur v vsakdanu posvečamo tako veliko časa - služba, materialne dobrine, mnenje okolice, vsakodnevne „težave“, družbeni problemi - izgubi pomen. Se karkoli sploh lahko primerja s pomembnostjo zadnjih trenutkov preživelih z bližnjo osebo? Ali z igrivimi skupnimi izkušnjami, ki bodo v spominu ostale za vedno? Ali celo z najmanjšimi pozornostmi, ki smo si jih namenili v dnevih in tednih pred tem? Se tista prava vrednost življenja skriva ravno v teh malenkostih, ki se nam v prenatrpanem vsakdanu večkrat izmuznejo, brez da bi jim namenili kakršnokoli pozornost? Še dobro, da ostajajo temelji… družina, prijatelji, pristni medseboji odnosi, narava…

Mislim, da je Maja res znala živeti… bivanje v trenutku je intuitivno izvajala prav v vseh aspektih svojega življenja. S svojo nalezljivo energijo, ki jo je kronala z dejanji, ne samo z načrti in idejami je bogatila svet okoli sebe in hočeš nočeš na ljudeh pustila velik vtis. Skozi iskren in nagajiv nasmeh, iskriv pogled, prijaznost, sočutje, igrivost in norčavost se je še posebej dotaknila nekaterih posameznikov in če sodim po sebi, smo lahko hvaležni, da je bila, četudi za kratek čas, del naših življenj.

In čeprav telo, razum in duh še zdaleč niso pomirjeni je cilj jasen! Nazaj v sedanjost, živeti v trenutku in za trenutke… upam, da mi bo spomin na Majo vedno vodilo za tak način življenja.