Bolj star, bolj nor…

...poje Predin in zadnja leta se mi zdi, da je nekaj na temu, razmišljam na ta depresivni ponedeljek medtem, ko podoživljam včerajšnjo turo.

Med sobotnim štrikanjem za izpite na Vršiču in mislimi o nedeljskem cilju, z Markotom in Jano med pogovorom ugotovimo, da smo vsi namenjeni v isti konec, Logarska dolina. Čeprav je prvotni plan, da se odpravimo skupaj, smo v nedeljo zvečer vsi hvaležni, da smo se odločili za ločene avtomobile.

Nedelja, budilka mi rjovi ob natanko 4.00 uri zjutraj in me vrže iz najtršega spanca. Čas za plezanje, menda. Z Aljažem si natrpava vso možno opremo, ker po vseh informacijah naštudirava, da to ne bo light and fast tura, ampak štirje letni časi varjanta.

Slabi dve uri kasneje in odspanih dveh kiticah se parkirava nekje na pol poti do slapu Rinka. Če bi se zmenili, se ne bi tako srečali. S parkirišča sta se namreč že opremljena odpravljala Jana in Marko, ki sta se lotila smeri Bela grapa. Par besed, srečno plezanje in že korakamo vsak proti svojemu koncu.

Že iz doline pogledujeva proti razu Turske gore in se sprašujeva ali se splača gazit do vstopa, če že v dolini ne zgleda ravno navdihujoče. Kljub temu, kot se za vsakega pripravnika spodobi, se odločiva, da narediva dostop in v primeru slabih razmer izbereva drugo smer, če ne sva pa vsaj pošteno obrabila kolena. Očitno naju že tudi malo vid daje, ker se je izkazalo, da bi zamudila super avanturo.

Po slabih treh urah gaženja prideva pod steno Turske gore. Izbrana smer, Peščeni raz. Ogledujeva si smer, kje bi bilo najbolj idealno vstopiti. Glede na opise so bile razmere leta 1932, ko je bila smer splezana prvič, bistveno boljše in iskanje vstopa verjetno ni bila taka uganka. Po analizi se le odločiva za vstop pod votlino, kjer nama je rampa omogočala najboljši prehod. Ali je to prvotna smer, nisva prepričana, glede na razmere pa je bila to najboljša odločitev.

Kar se tiče razmer je smer ponujala vsega po malo, razen možnosti za varovanje. Tako sva v smeri naletela na pršič, globok sneg in na srečo trd sneg na ključnih in najtežjih mestih. To nama je olajšalo nekoliko psihadelično situacijo, saj možnosti za varovanje res ni veliko. Kjer sva naletela na skalo, je le ta klonila pod udarci klina, tako da lahko potrdiva vse predhodnike v izjavi, da skala tu res ni kvalitetna. Vseeno pa nama je ratalo v prvem raztežaju pustiti en klin za potencialne bodoče osvajalce. Glede na situacijo, sva smer prilagajala iskanju in odkopavanju borovcev, ki so nama omogočali vsaj kvalitetno namestitev sidrišča.

Po šestih polnih raztežajih sva ocenila situacijo in se družno odločila, da zadnjih 200 metrov, ki predstavljajo vzpon na Tursko goro ne bova opravila. Tako sva se odločila za sestop na levo stran, česar v nobenem vodničku predhodno nisva brala, zato je bila tudi to prava dogodivščina. Pričela sva z raztežajem sestopa in nadaljevala z navzdol in prečnimi tremi spusti po vrvi, na borovce.

Zadovoljna s svojo prvo grande turo, a izmučena, sva odgazila še okoli raza nazaj na pot do Okrešlja, na podporno mal'co in nazaj v dolino.

All in all odličen dan, priporočava. Dodatek, včasih se ne splača bit eko, ker se načakaš.

Smer: Peščeni raz (varjnta), 350 m, IV+/II-III